Političarka, ki je Slovenijo osmešila pred Evropo

Tisti, ki so bruseljski nastop Alenke Bratušek spremljali prek konvencionalnih in domačih medijev, so slišali, da so bila na tapeti predvsem zoprna "politična" vprašanja in da njena vizija poslancev ni ravno prepričala. Kljub temu so poslanci iz njene politične skupine nastop ocenili kot soliden, tisti iz drugih skupin pa so bili zelo kritični. Ker predstavitev res ni bil briljantna – morda je imela slab dan – in ker so liberalci v Evropskem parlamentu v manjšini, obstaja verjetnost, da zaslišanja ne bo prestala. Smola pač.

Tisti, ki smo dogajanje spremljali prek spletnih omrežij in tujejezičnih medijev, smo si ustvarili drugačno sliko realnosti, ki sicer ni v nasprotju z zgornjim opisom, a se od njega kljub temu radikalno razlikuje. Videli smo, kako je slovenska kandidatka – in z njo država, ki jo je predlagala – postala predmet nebrzdanega posmeha evropskih komentatorjev. Ves spekter bruseljskih analitikov je celo popoldne složno utripal v zgražanju, ki je počasi prehajalo v posmeh, nazadnje pa celo v pomilovanje. Zaslišanje Alenke Bratušek je bila polomija kolosalnih razsežnosti.

Bruseljska katastrofa Utrinki z zaslišanja, kot ga je v živo komentiral bruseljski New Europe:

"Poslanec: Prosim, konkretne odgovore! Bratušek: Težko se bom spoprijela z zadevami, ki niso bile storjene v preteklosti … (Očitno je, da nima odgovora …)" "Izjemno dogmatična in robotska je."

"Neverjetno, spet ponavlja formulo glede infrastrukture in potrebe po povezovanju … Skoraj roteče zatrjuje, da bo storila vse, kar je v njeni moči, a ne more spremeniti stvari, storjenih v preteklosti …"

"Dovolj je, da pogledamo nejeverne obraze v dvorani, in jasno postane, kako slabo je pripravljena in da je katastrofa neizbežna."

"Bratuškova podaja sklepno izjavo … Bila je tako neverjetno nepripravljena in nejasna glede svoje grozovito zapletene naloge, da si je težko predstavljati, da bi lahko uspešno prestala zaslišanje. Zdaj se zahvaljuje Junckerju za priložnost, da je lahko tu … In omenja svojo 'izijo' glede energetike … A ne zna črkovati te 'vizije' … Niti v slovenščini."

European Voice je bil podobno neizprosen: "Zdaj že nihče ni več presenečen, če v odgovoru ne poda niti enega jasnega cilja."

"Bratuškova je videti že izjemno utrujena. Na vsa vprašanja odgovarja z istim naučenim jezikom. Ljudje v dvorani so jo že skoraj nehali poslušati. Še cela ura do konca zaslišanja. Prav boleče je gledati."

"Večina ljudi tu se strinja, da je bilo zaslišanje popolna polomija."

Precej posebna članica EU Slovenskim medijem se je zdelo prav, da omilijo pravo razsežnost poloma. "Poslanci so bili zelo kritični," je v Odmevih priznal Igor E. Bergant, a šele po dolgem poetičnem uvodu, v katerem je gledalce pozval, naj "odmislimo sladostrastno in skoraj histerično navijaštvo znanih in anonimnih, večinoma v obliki brizganja spletne gnojnice na družbenih omrežjih, s čimer se v tem okolju ne bi kazalo preveč hvaliti". "Izjemno zanimanje za zaslišanje Alenke Bratušek" pa je pripisal dejstvu, "da je Slovenija v družini članic EU v številnih pogledih precej posebna".

Nauk: le mirno, ljubi Slovenci, brez panike, saj se ni zgodilo nič takega

In res. Kaj se je zgodilo na zaslišanju? Slovenski politik ni znal podati jasne vizije, se z neverjetno trdovratnostjo izogibal konkretnim odgovorom, se skrival za predpisi, krivdo valil na napake predhodnikov ter govoril v votli mešanici birokratske latovščine, koledarske modrosti in osladne "združevalnosti". Je to kakšna novost? Ne. To je nekaj, kar vsak dan slišimo vzdolž celotne hierarhije slovenskega političnega razreda, od predsednika vlade do zadnjega novinca med županskimi kandidati.

Z dvema razlikama. V Sloveniji se odgovorni radi izgovarjajo na višje instance: občinski veljaki na državo, državni na Bruselj. Bratuškova pa je obrnila lajno. "To je odvisno od politične volje držav članic," je ponavljala sredi splošnega obupa poslancev, ki so od nje neuspešno zahtevali, naj poda lastno vizijo.

In drugič: če je v Bruslju tako sprenevedanje vzbudilo revolt, gre pri nas brez težav čez kritično sito javnosti. Še več: pogosto je deležno splošnega odobravanja. "Vizija" je pri večinskem delu naše politične elite sinonim splošnosti in nedorečenosti, do te mere, da si zlahka predstavljam osuplost Bratuškove, ko so poslanci od nje zahtevali "konkretno vizijo". Mar ni vizija ime za tiste rožice, ki jih sadimo pred volitvami, ko volivcem pokroviteljsko zagotavljamo, "da bomo stvari že uredili, če nam le zaupajo"?

Saj je povedal Bergant: Slovenija je precej posebna. Če kaj, je težava Bruselj, ki naše precejšnje posebnosti ne razume.

Pretvarjaj se, dokler ti ne uspe Nekaj pa se je na ponedeljkovem zaslišanju vendarle zgodilo. Realnost je končno izterjala svoj davek.

Bratuškova je kot javna oseba poosebljenje življenjske filozofije "fake it till you make it". Po naše: pretvarjaj se, dokler ti ne uspe. Če smo iskreni, so se v prvi fazi njenega političnega vzpona namesto nje pretvarjali tvorci javnega mnenja, ki so jo opevali kot žensko, ki jo je poslala sama Previdnost. Na neki točki je tej zgodbi začela verjetni še sama.

Medijem sicer ne moramo očitati, da so zanjo navdušeno navijali: statusa politične zvezde, kakor sta ga imela najprej Janković in nato dobri Miro, ji niso privoščili (zato, ker je ženska, so se pritoževali njeni zagovorniki). Vedno so jo podpirali s skepso. Dejstva, da v tedanjih razmerah pač ni bilo mogoče najti boljšega kandidata, ni bilo mogoče zakriti.

Njeno predsednikovanje ni želo navdušenja tudi zato, ker je bila formula njene vladavine precej skromna: od bruseljskih priporočil sprejeti ravno toliko, da se izognemo trojki, hkrati pa iz krempljev reformnih zahtev Evropske unije in domačega liberalnega koalicijskega partnerja rešiti čim večji delež "slovenske precejšnje posebnosti". Šlo je za defenzivno igro: zato je morala svoje popuščanje "neoliberalizmu" pred potencialnimi volivci nadomestiti s poudarjanjem svoje "ideološke pravovernosti". Od tod občasni populizem, zloglasno rajanje v Stožicah, kitenje z nazivom "rešiteljice pred trojko", predvolilni antiklerikalizem in kritika privatizacije itd.

Vse to se ji je kot bumerang vrnilo na zaslišanju: naša največja opozicijska stranka je vložila titanski napor, da je evropske partnerje obvestila o "skrajno levičarskih" retoričnih eskapadah nekdanje premierke. Danes se verjetno tolaži, da je s tem ključno pripomogla k njenemu potopu. A resnica je, da bi Bratuškova brez večjih težav prestala neprijetna "ideološka" vprašanja konservativnih evroposlancev, če bi na zaslišanju zmogla pokazati ali strokovno kompetentnost ali politično vizijo.

A v ponedeljek popoldne je realnost, kot rečeno, pobirala svoj davek. Po poldrugem letu paradiranja v novih oblačilih se je izkazalo, kar smo vedeli že od začetka: cesar je nag.

Nejanša in Nejanković Verjetno se je marsikdo v Evropi spraševal, kako je ta poosebljena mediokriteta lahko postala premierka v državi, ki je še pred desetletjem veljala za vzor pokomunistične Evrope.

Mi seveda vemo, kako. Pisalo se je neko zgodovinsko obdobje (imenujmo ga "epoha Klemenčič"), ko je bilo pomembno predvsem dvoje: ne biti Janša in ne biti Janković. Ko so koalicijski partnerji to zahtevo cepili na politično razmerje moči, se je izkazalo, da kadrovski cvetober največje parlamentarne stranke velike izbire ne ponuja.

Nekaj ji je vendarle treba priznati, in tokrat brez ironije: pokazala je velik pogum, da je sprejela nalogo v tistem nelahkem času.

Pogum se je, kot se rado zgodi, prevesil v predrznost. S samokandidaturo na komisarsko mesto si je izkopala politični grob. Če bi politiko zapustila kot premierka, bi se v kolektivni spomin lahko vpisala kot "rešiteljica pred trojko". Tako pa bo najbrž ostala znana kot političarka, ki je Slovenijo osmešila pred evropsko javnostjo.

Realnost vrača udarec Pretvarjanje prej ali slej trči ob realnost. Bratuškovi smo lahko hvaležni, da je s svojo pretirano samozavestjo ta trk v celoti povzročila sama.

Lepo bi bilo, če bi nas zvok tega trka predramil, da odpremo oči in spoznamo, kakšna politična elita nam vlada. Če bi stopili še korak dlje, bi si lahko priznali, da smo zanjo v veliki meri krivi sami. Dokler bo velik del državljanov hodil na volitve, da glasuje "proti" nekomu namesto "za" nekoga, se stanje ne bo bistveno izboljšalo.