Padli z Lune

Najbrž sodim med tiste visokošolske učitelje in raziskovalce, ki zelo veliko hodijo po tujini. Lahko bi rekli, da se grem neke vrste znanstveni turizem. Seveda pa mojih poti ne financirata država ali fakulteta. Ne, raje se zanesem nase in si tistih nekaj mesecev bivanja zunaj financiram na drugačen način. Predvsem s projekti, torej brez žicanja dekana ali ministra. Ta strast me je zagrabila že malce oddaljenega leta 1999, ko sem na Irskem kot študent Erasmusa doživel svojo prvo mednarodno akademsko izkušnjo. Bila je prav posebna, pa ne le zaradi drugačnega študija ali medkulturne izkušnje, ampak tudi zaradi finančne situacije, v kateri sem jo preživel.

Popolnoma iskreno, bil sem reven kot cerkvena miš. Nekaj mesecev v tujini je bilo za študenta kar soliden zalogaj. Nekaj denarja sem prihranil s poletnim delom. Ne prav dosti, ker sem raje študiral, fizična dela pa so bila slabo plačana. Nekaj sem si sposodil od takratne punce in prodal tistih nekaj slabo naloženih certifikatskih delnic. To je bilo to. Na Zoisovo štipendijo skoraj štiri mesece zaradi bedastih formalnosti nisem mogel računati, denar sem dobil le nekaj dni pred vrnitvijo domov. Enako denar za izmenjavo Erasmus. Banka mi ni želela odobriti višjega limita. So rekli, da so konservativni. NLB. Danes vemo, da je bila konservativnost selektivna … Ker sem bil državljan tretje države – leta 1999 smo bili še zelo daleč od EU –, na Irskem tudi nisem mogel delati kot študent. Pravice do poceni študentskega doma nisem imel. Študentskih bonov za prehrano ni bilo. Situacija torej ni bila rožnata. A nisem demonstriral. Nisem kričal in vpil in zahteval pravice. Niti v Sloveniji, še manj na Irskem. Odvisen sem bil od sebe. Ocenil sem situacijo, preštel, koliko denarja mi bo ostalo, ko plačam vse račune, in vedel, s čim razpolagam. Dnevno. Potrošil sem ravno toliko, kot sem imel. Nič več, nič manj.

V proračunski situaciji, s katero se moram zdaj ukvarjati tudi po službeni dolžnosti, se večkrat spomnim te prve študijske izkušnje. Ki, čisto mimogrede, niti ni bila tako slaba. Zato se mi zdi nerazumen in do konca trd pristop sindikatov nespoštljiv. Nespoštljiv do vseh, ki morajo preživeti na trgu, v konkurenčnem boju in ki ob tem še polnijo proračun. Nespoštljivo do tistih torej, ki preživljajo tudi te, ki danes stavkajo. Ki ne razumejo, da lahko zapravimo le toliko, kot imamo. Ali je sindikalnim voditeljem sploh jasno, v kako globoki luknji smo? Nisem prepričan.

Javni sektor lahko na ceste spravi 160 tisoč ljudi protestirat proti ukrepom. Impresivno. Gospodarstvo jih lahko na ceste spravi še več, kar 440 tisoč. O. K., ne bo držalo. Četudi jih je toliko, si tega ne morejo privoščiti, saj morajo delati, da na trgu zaslužijo za svoje plače. Ki jih bodo sindikati za nedelo v času stavke menda poskusili iztožiti kar na sodišču. Razumi, kdor more!