Osemurna družba

Te dni me je prijelo, da bi obiskala Moderno galerijo. Po hitrem postopku sem odklikala na uradno spletno stran in ugotovila, da obisk galerije pravzaprav sploh ni tako preprost, kot se zdi. Preprosto je, če delaš v popoldanskem času ali imaš ob koncih tedna čas in veselje do pohajkovanja po mestu, sicer pa zadeva sploh ni enostavna. Galerija je namreč odprta natanko osem ur, od 10. do 18. ure. Tako je pravzaprav pri večini muzejev in galerij, z redkimi izjemami, ki ob četrtkih podaljšajo.

Prav poseben izziv so tudi uradne spletne strani, saj ima le redka ustanova jasno označeno povezavo na odpiralni čas. Kot pri večini tovrstnih strani mora bralec pogosto uporabiti svoje sposobnosti predvidevanja in branja misli, posebno zabavna so tudi kakšna bolj kreativna poimenovanja koristnih informacij, ki so se nekomu verjetno zdela izjemno zabavna, iščočemu pa predstavljajo le nepotrebno oviro. Včasih se mi celo zdi, da nekatere strani zanalašč povsem skrijejo najosnovnejše informacije, da boš lahko tako med iskanjem čim več klikal naokoli.

Če boste torej hoteli med tednom v muzej in vam četrtek ne ustreza, boste pač morali pohiteti iz službe. Kultura je očitno nekaj, kar se pričakuje od organiziranih skupin, turistov in študentov, zanjo imajo verjetno čas še upokojenci, teorijo pa potrjujejo tudi cene vstopnic. "Običajni zaposleni ljudje" si lahko plačajo polno vstopnico, ne vem pa, kdaj naj bi jo glede na odpiralni čas izkoristili. Ne, odpiralni časi so očitno ustvarjeni za ljudi brez službe, kar pravzaprav glede na stanje v Sloveniji niti ne bi smel biti tak problem, a kaj ko večina vstopnin ne misli na tiste brez denarja. Skoraj paradoks. Kot zaposlen imaš denar, nimaš pa časa.

Vedno sem mislila, da je tisti naval ob Poletni muzejski noči in na Ta veseli dan kulture, ko galerije in muzeji odprejo svoja vrata do polnoči oziroma so njihove zbirke na ogled zastonj, rezultat zastonjkarstva. Šele zdaj vidim, da vstop brez plačila vstopnine morda le ni glavni razlog za obleganje kulturnih ustanov. Tudi sama se bom na Moderno galerijo najverjetneje znova spomnila 3. decembra, ko me bodo mediji opomnili nanjo, in ker bo ravno poseben dan, si bom tako kot preostala raja rekla, da zdaj bi pa res lahko šla v galerijo. Tako kot si večina ljudi sredi poletja verjetno reče, da zdaj bi pa res lahko prebrali kakšno knjigo.

Motivacija včasih res ni pomembna, še posebej pri kulturi ne, a zdi se, da ravno za kulturo včasih potrebujemo prav dopust. Podobno kot pri urejanju raznih birokratskih zadev, ko se lahko iz ene vrste v drugo prekladaš polovico delovnega dne. A Slovencev dejstvo, da lahko večino nujnih stvari uredijo samo med službenim časom, očitno ne moti. Vsaj ne glede na tisti že pozabljeni referendum o odprtosti trgovin v nedeljo, ki smo ga podprli, a na srečo tudi pozabili. Najzabavneje je bilo seveda anketiranje nedeljskih kupcev, ki so trdili, da podpirajo zakon, in jih prav nič ni motilo, da ravnokar stojijo v trgovini in razpravljajo o nujnosti in nenujnosti nakupa novega valjarja.

Tako kot pri špeceriji bi lahko tudi pri kulturi dolgo razpravljali o stopnji njene nujnosti, a vseeno. Čas je denar in človek 21. stoletja je s svojo neskončno vsestranskostjo in še bolj neskončno potrebo po maksimalnem izkoristku časa že davno nehal vzdihovati za tisto 25. uro, dandanes jih potrebujemo vsaj 30 na dan.

Ne vem, morda se samo meni zdi logično, da nekatere dejavnosti, ki so odvisne ali vsaj ključno povezane z uporabniki, s svojim obratovalnim časom pokrijejo ure, ko ima večina prebivalstva čas tudi brez tega, da si jemlje dopust. Ampak ne, kriza in globalizacija gor ali dol, še vedno živimo v času osemurnih intervalov. Samo med delavniki. Samo dopoldne. Dvoizmensko ali celo troizmensko delo ostaja večni sovražnik poštenega delovnega Slovenca. Tudi tistega, ki trdi, da ničesar ne načrtuje in da je rutina največja groza tega sveta.