Obstaja sto razlogov, zakaj naj človek ne bi tekel maratona

Jasno je, zakaj je to tako. Do jubilejnega 20. Ljubljanskega maratona je samo še dober teden, to pa je čas, ko smo tekači v tistih posebnih tekaških vicah. Ne smemo si več privoščiti sproščenega teka na dolge razdalje, da se ne bi pred končno preizkušnjo konec prihodnjega tedna preveč utrudili, po drugi strani pa so nas dozdajšnje priprave, če so potekale vsaj približno po načrtu, pripeljale na nov vrhunec naše življenjske kondicije, tako da te dni kar pokamo od energije. To je torej čas, ko se dela rekapitulacija, obenem pa ozira tudi naprej.

Vse več maratoncev Ko je pred dobrimi tremi leti izšla moja knjiga Delaj, teci, živi, sem v njej špekuliral s podatki, da lahko v Sloveniji maratonsko razdaljo v katerem koli danem trenutku preteče približno en promil prebivalcev, torej nekako dva tisoč ljudi. Pri tem sem izhajal iz maratonske udeležbe na 16. Ljubljanskem maratonu leta 2011, ko se je najdaljše tekaške preizkušnje udeležilo dobrih tisoč maratoncev. Iz tega sem potegnil oceno, da je poleg njih v deželi še kakšnih tisoč ljudi, ki sicer ne gredo na ta maraton, a ga vseeno lahko odtečejo. Nekaj mesecev po izidu se mi je z elektronskim pismom javil prijatelj Miha, sicer fizik in dolgoletni vztrajnostni športnik, ki mi je dokazoval, da je takih ljudi precej več. Njegova teza je bila naslednja: v Sloveniji je še kar nekaj raznovrstnih športnikov (od kolesarjev, prek hribovcev do alpinistov) in poklicev (od vojaškega do policijskega in gasilskega), da o samotnih tekačih po naravi ter drugod ne govorimo, ki tudi "proizvajajo" latentne maratonce. Vsi ti maratonskih tekov sicer ne prakticirajo, vendar bi jih, če bi bilo iz kakršnega koli razloga to potrebno, relativno zlahka odtekli.

Po njegovem je bilo vseh maratona sposobnih ljudi pred nekaj leti v Sloveniji nekako pol odstotka, torej v številki kar deset tisoč. To se mi je zdela precej previsoka številka, tako da sva se po nekajkratnem dopisovanju, ki sem ga vključil v drugo izdajo knjige, nekako zedinila, da je maraton sposobnih preteči nekako med pet in šest tisoč ljudi, torej približno tri promile. Kot kaže letošnje število prijavljenih na ljubljanski maraton (približno tri tisoč, nekaj od teh je seveda tujcev), je imel Miha prav. V samo štirih letih je število maratoncev zraslo za skoraj trikrat, pri čemer je seveda še kar nekaj tistih, ki se takih prireditev ne želijo (več) udeleževati. Poznam najmanj dva taka.

Ultrablues, leto dni pozneje Moja tekaška kompanjona, s katerimi smo lani tekli in pisali knjigo o pripravah na ultramaraton, sta recimo že med njimi. Ne glede na to, da sem ju skušal prepričati, da tudi letos simbolično, tako kot prejšnji dve leti, skupaj odtečemo ljubljanski maraton, mi to ni uspelo.

Žigo X Gombača je recimo odneslo naprej v ultramaratonski (gorski) svet. Odtekel je dolge humanitarne teke Mali koraki za velik cilj (zadnji 65-kilometrski tek je bil prav pred nekaj dnevi), pa tudi gorske ultramaratone (od Vipave do Valamarja), na katerih je pokazal, da se je prelevil v pravo ultramaratonsko žival, ki namesto zajtrka zlahka pohrusta ves PST. Običajni cestni teki so mu vse bolj duhamorni in nenavdihujoči, svojo tekaško inspiracijo pa je našel v gorskih preizkušnjah, ki jih spremljajo tisoči višinskih metrov. Po drugi strani pa se je Boštjan Videmšek vrgel nazaj v svoje osnovno delo. V zadnjem letu je obiskal vse ključne točke begunskih migracij, od Turčije do Grčije pa od Slovenije pa vse do Zahodne Evrope, pri čemer je tek ohranjal kot pogonsko gorivo, s katerim je hranil svojo novinarsko učinkovitost. Njegov nedavni tekaški eksperiment "petdeset tekov v petdesetih dneh" je samo pokazal, da kljub napornemu delovnemu tempu ohranja dobro kondicijo, saj lahko maratonsko razdaljo preteče praktično kadarkoli. Organiziranim prireditvam se je, vsaj za nekaj časa, odpovedal v imenu miru in neoviranega samotnega gibanja po naravi in drugod. Tudi sam sem letos prišel na svojevrsten tekaški račun. V maniri svoje ideje, da stokilometrski ultramaraton zahteva preprosto preveč časa za priprave in je preveč naporen, ki sem jo skušal udejanjiti tudi na lanskem Zionu (vendar mi kompanjona nista pustila), sem se spomladi, tokrat z ženo, s hčerko in brez kakršnekoli pišoče ambicije, še enkrat odpravil v Ameriko, da bi tam samo zase odtekel prijazen 50-kilometrski gorski ultramaraton na obrobju Velikega kanjona. A tudi tam me je na poseben način zaskočilo življenje. Na dvigu štartnih številk je k meni pristopil mož in mi ponudil zapestnico z vprašanjem, če bi jo bil pripravljen nositi med tekom. Na njej je bilo napisano žensko ime. Vprašal sem ga, za koga gre. Pojasnil mi je, da je bila to njegova žena, ki je lani umrla v nesreči tik pred ultramaratonom v Zionu – torej tistim, na katerem smo bili tudi mi trije – in se je odločil leto pozneje tu odteči spominski tek nanjo, k temu pa spodbuditi tudi preostale udeležence. Nataknil sem si zapestnico z imenom in priimkom mrtve ženske, ki je nisem nikoli poznal in (tudi v spomin nanjo) odtekel dobrih 50 kilometrov. Scenografija enega najlepših predelov zemeljske oble in simbolika spomina nanjo mi je med tekom mešala misli na prav poseben način. Življenje ima, kot kaže, z menoj še mnoge tekaške načrte. Pripravljen sem nanje.

Tek kot melodija družinskega življenja Takle čas pred tremi leti ni nič kazalo, da bo 17. Ljubljanski maraton nekaj vremensko posebnega. Tudi v soboto, dan pred maratonom, še ne, tako da smo štirje prijavljeni (oba sinova ter midva z ženo) zvečer za več energije pojedli še nekaj dodatnih palačink. Potem pa je ponoči začel padati sneg in ko smo se zjutraj zbudili, so bile ljubljanske ulice dodobra pobeljene. Polovica ekipe je odpadla takoj, saj sta se žena in mlajši sin v isti sapi odločila, da v "takem pač že ne bosta tekla", medtem ko je starejši sin zavriskal od veselja: "Ej, tekli bomo po snegu, mega!" Hčerka, ki je že prejšnji dan odtekla svoj šolski tek, nas je zvedavo opazovala. Čofotanje po brozgi na jutranji desetkilometrski preizkušnji me tako ni prav nič motilo. Vesel sem bil, da starejšemu sinu slabe vremenske razmere ne pomenijo nobene težave. Tri leta pozneje je v naši družini seveda povsem drugače. Sinova sta se v tem času potegnila že skoraj do moje višine, njuna kondicija se je iz otroške zagnanosti prelevila v mladeniško utrjenost. Ravno včeraj smo v zame kar hitrem tempu skupaj odtekli večernih deset kilometrov, ki sta ga onadva spremljala s šegavo dobrohotnostjo. Niti spotila se nista. Občutek sem imel, da bi lahko tekla in tekla še daleč naprej. Tudi žena je preskočila nekaj tekaških ovir ter svoj užitek vztrajnostnega gibanja našla v gorskem teku, ki ga prakticira v svojem sproščenem stilu, torej z lahkotno kombinacijo hoje navkreber in tekljanja po ravnem in navzdol. Ko sva se pred dobrim mesecem spravila v kraje njene mladosti, na pohorski gorski maraton, je s polovičko opravila v rutinirani maniri planinske pohodnice, ki se ji po ravnem in navzdol ne ljubi hoditi, zato tam raje steče. Za njih sem tako prepričan, da bodo letos, ne glede na vreme, zlahka odtekli vsak svojo desetko, medtem ko bo hčerka igraje že skoraj tradicionalno opravila s svojim šolskim tekom.

Kaj pa jaz in mojih letošnjih 42 kilometrov? Veselim se jih in komaj čakam nanje.

Kot ponavadi bom štartal povsem zadaj. Nikogar ne potrebujem, sam sem si povsem dovolj. Potem bom uri pustil, da piska vsak kilometer in sploh ne bom gledal, s kakšnim tempom sem na poti. Užival bom v gibanju reke tekočih ljudi okoli sebe ter v priložnostnih pomenkih z naključnimi sotekači. Prav gotovo bom med tekom srečal tudi nekaj znancev.

Vem, da me bo po polovički začelo malo "kriviti". Kilometri po tridesetem bodo preizkušnja tako za telo kot tudi duha, kar pa sem dal že večkrat skozi, zato bom že nekako zdržal. Nekje na 35. kilometru, ko bo kriza najhujša, bom tekel povsem blizu zdajšnjega doma, pet kilometrov pozneje, ko bo že skoraj popustila, pa po ulici, kjer sem preživel mladost. Na cilj bom pritekel v dobrih štirih urah. Tam me bodo čakali moji. Potem bomo šli domov in skupaj preživeli preostanek popoldneva. Zvečer bom bral knjigo, ki jo moram recenzirati prihodnji teden. Naslednji dan bom kot ponavadi odšel v službo. Tako preprosto je to življenje, življenje rekreativnega maratonca. Morda se tudi zato še vedno ne morem domisliti nobenega razloga, zakaj naj človek ne bi tekel maratona.