Obrezani

Varuh človekovih pravic je pred dnevi objavil stališče, po katerem je obrezovanje fantkov iz nemedicinskih razlogov kršitev otrokovih pravic. Šlo naj bi za nedopusten poseg v otrokovo telo, morebiti celo z znaki kaznivega dejanja. Še jasnejše se je do obrezovanja (na prošnjo varuha) opredelila državna komisija za medicinsko etiko, za katero je "ritualna cirkumcizija dečkov zaradi religioznih razlogov v naši državi zaradi pravnih in etičnih razlogov nesprejemljiva in je zdravniki ne bi smeli opravljati". Tarče nesprejemljivega ritualnega obrezovanja so predvsem Judje in muslimani. Šlo naj bi za kulturno navado, v ozadju katere je skrb za higieno, ki je prerasla v religiozen obred (oziroma jo je vera "posvojila"). A penise so obrezovali že v starem Egiptu in jih na veliko obrezujejo še danes – ne le na Arabskem polotoku in v islamsko gravitirajočem delu Afrike, ampak zelo množično tudi v ZDA. Mogoči zgodovinski in simbolni razlogi za to početje ne bi mogli biti bolj raznoliki: od verskega žrtvovanja do obrednega označevanja prehoda v zrelo moškost; od simbolične kastracije oziroma poniževanja sovražnikov in sužnjev do sredstva za zmanjšanje želje po samozadovoljevanju in moškega ekvivalenta ženski menstruaciji ter predrtju himna …

Varuh v razlagi ni navedel, kakšni motivi so navedli pobudnika na menje, da cirkumcizija iz verskih razlogov predstavlja poseg v otrokove pravice, je pa apeliral na morebitno težavo (oziroma iskal povezavo) z zdravnikovim ugovorom vesti. Z medicinskim ugovorom vesti imamo v Sloveniji vsaj nedolžne izkušnje že na nekem drugem, precej občutljivejšem področju – splavu. Nobenega dvoma ni, da verska pravica staršev ne more prevladati nad (človekovo) pravico otroka do telesne integritete. Zagotovo pa ni pošteno, da se na nenavaden način spodbuja slabo vest zdravnikov za dosego nekega drugega, v ozadju prikritega političnega ali celo verskega cilja. Tako kot zagotovo ni pošteno, da "mora" kirurg poseg, ki stane po ceniku zdravstvene zavarovalnice manj kot 35 evrov, v zdravstveni dokumentaciji lažno prikazovati kot medicinsko utemeljen.

V ZDA imajo z obrezovanje fantkov iz nemedicinskih razlogov bogate izkušnje. Do leta 2006 je bila vsako leto obrezana več kot polovica moških. Malo je verjetno, da je več kot polovica ameriških staršev dala obrezati svoje dečke zaradi verskega prepričanja, vsaj nekaj morajo imeti s tem tudi skrb za higieno ter družbeni in kulturni razlogi. Pri več milijonih posegov vsako leto seveda ni zanemarljiv niti posel. Torej ni čudno, da ameriške uradne medicinske institucije ugotavljajo, da imajo obrezani dojenčki manj možnosti za razvoj vnetja urinarnega trakta, da obrezani moški manj tvegajo pri raku na penisu, neobrezani pa bolj pri vnetjih in infekcijah ter da obrezovanje po nekaterih študijah lahko ponudi tudi dodatno možnost obrambe pred spolno prenosljivimi boleznimi, vključno z virusom HIV. Zorni kot, podkrepljen z močjo ekonomije? Leta 2006 je cirkumcizija penisov v ZDA drastično upadla in zadnja leta komaj še presega 30 odstotkov. Nekateri bodo trdili, da zaradi večje ozaveščenosti staršev, drugi, da zaradi večje osovraženosti simbola islama.

Na Švedskem obrezovanja genitalij sicer niso prepovedali, so pa leta 2001 zaostrili zakon in pri posegu uzakonili obvezno uporabo anestetikov ter zdravnika. Osem let pozneje tri četrt otroških kirurgov na Švedskem obrezovanja dečkov ni želelo opravljati. Od približno 3.000 tovrstnih operacij na leto jih 2.000 opravijo ljudje, ki nimajo zdravniške licence in sploh niso zdravniki, s tem pa dramatično narašča tveganje pri varnosti posegov. In zakaj bi bilo pri nas, če postane poseg nezakonit, kaj drugače? Konec koncev, tako kot bo deček, ki ga obrežejo ob rojstvu, morda kot odrasel človek zaradi tega posega prizadet, bo lahko prizadet tudi, če v svojem (religiozno-kulturno definiranem) okolju ne bo obrezan. Kdo ve? In kdo si upa trditi, da prepoved obrezovanja danes ne vodi k prepovedi piercinga in tetoviranja jutri? In da zagovor pravic otroka danes ne vodi k novim omejitvam pravic vseh pojutrišnjem?