Ob bližajočem se vrhu EU

Socialdemokrati in zeleni so po dolgih in napornih pogajanjih končno privolili v podporo, vendar šele potem, ko je Merklova v zameno obljubila uvedbo davka na finančne transakcije ter paket ukrepov za rast. Mimogrede, za omenjeni davek bo treba pridobiti podporo vsaj še devetih držav.

Podpora opozicije je za Merklovo ključna zato, ker mora omenjena zakona podpreti dvotretjinska večina tako v Bundestagu kot tudi v Bundesratu. V veljavo bosta stopila natanko tisti trenutek, ko ju bo podpisal predsednik republike. In ravno tu se zdaj zapleta: predsednik republike ju noče podpisati, ker bi ju ustavno sodišče rado temeljito preučilo, za kar potrebuje čas – predvidoma vsaj dva tedna, mnogi so prepričani, da raje še kakšen več.

Glede mehanizma ESM (European Stability Mechanism) je Merklova – pa ne samo ona! – računala (in se očitno tudi uračunala), da bi lahko stopil v veljavo 1. julija. To naj bi bilo po njenem prepričanju pomembno zato, ker bi s tem finančnim trgom poslali močan signal, da evro pač ne bo propadel in da je njihovo upanje in delovanje v tej smeri zaman. Trenutni zaplet pomeni s tega vidika večjo ali manjšo nevšečnost za marsikoga – po vsej verjetnosti sam sprejem zakonov ni vprašljiv, vprašljiv je le časovni okvir. Merklovi se mudi. (No, pri samem fiskalnem paktu je malo drugače, tu je časa še dovolj, saj naj bi predvidoma začel veljati šele prihodnje leto.)

Vse kaže, da se lahko Merklova ob teh križih in težavah zares sprosti samo še na nogometnih tekmah svoje reprezentance, zaradi česar je navsezadnje tudi predčasno zapustila srečanje "velike četverice" v Rimu. (No, zdaj se vsi najbolj bojijo tega, da na vrhu EU ne bo preveč jezna na Montija zaradi italijanske zmage v polfinalu – dobro je vsaj to, da je ta za razliko od Berlusconija dovolj izkušen, priseben in odgovoren, da se bo brez večjih težav odpovedal pretirano glasnemu navijanju in proslavljanju.)

Sicer pa je kar malce ironično, če se človek spomni, kako so pred časom ob zmagi Hollanda vsi govorili o njegovi politični osamljenosti in celo izolaciji, o tem, kako pravzaprav vse vlade "velikih" pripadajo nasprotni politični opciji in tako dalje Namreč ironično zato, ker danes Hollandove zamisli podpirajo od Montija do Rajoya, Draghija, Barrosa, celo pri IMF in OECD. Smešno, če je danes v svojih stališčih kdo zares osamljen, potem to gotovo ni Hollande, marveč ravno Merklova. Kdo bi si mislil …

Omenjeni sestanek v Rimu priča o resnosti razmer in pomembnosti bližajočega se vrha EU. Vsakomur je jasno, da tukaj ne bodo več zadostovale neke formalne izjave o dobrih namenih in željah. Situacija je namreč postala zelo resna: zdaj ne gre več samo za Grčijo, zdaj sta se znašli na udaru Španija in Italija, kar na usodni način spreminja sama pravila igre. Gre za to, da Grčija v primerjavi s Španijo in Italijo predstavlja prav minoren problem. Skratka, zdaj gre brez dvoma zares.

Toda ali se ni nekaj takega do zdaj govorilo že za veliko vrhov? Brez dvoma, ampak zdajšnji bo zaradi omenjenih okoliščin res prelomen – bodisi v pozitivnem bodisi negativnem smislu. Iz sklenjenih kompromisov in dogovorov se bodo bržkone prikazale prve konture prihodnje ureditve EU.