O republikanskih volitvah in slovensko-ameriškem prijateljstvu

In glede na to, kako porazno je pri nekaterih izpostavljenih slovenskih politikih že osnovno teoretsko-pojmovno poznavanje politike, je človeka včasih na skrivaj kar malce sram, podobno kot ga je bilo najbrž sram ob spremljanju zadnjega svetovnega prvenstva v nogometu, na katerem si slovenska reprezentanca ni upala premagati "velike" reprezentance ZDA. (Kako tipično slovensko: Fortuna se jim zapeljivo nasmiha, oni pa – namesto da bi jo s svojimi dolgimi, kosmatimi in močnimi rokami zgrabili in posilili – zardijo in se sramežljivo obrnejo stran. In potem veljajo v domovini še za junake!) Ali potrebuje slovenska politika konzultacije pri veliki in stari demokraciji? No ja, kaj uporabnega se od nje vsekakor lahko nauči, toda vseeno je priporočljiva določena zadržanost. Tudi Američane je ob njihovih politikih nemalokrat sram.

Republikanski spektakel izbiranja predsedniškega kandidata, ki se je v torek začel v Iowi, je zato vsaj v tej začetni fazi treba razumeti kot proces izločanja največjih "biserov", se pravi tistih, ob katerih je republikance najbolj sram. Kot kažejo rezultati, sta najresnejša kandidata dva: Mitt Romney, ki je zbral 30.015 glasov, in Rick Santorum z osmimi glasovi manj. Še vedno ima najbrž vsaj nekaj možnosti tudi Newt Gingrich, za vse druge pa je to predvsem priložnost za osebno promocijo.

V tem kontekstu si zasluži čisto posebno obravnavo tretjeuvrščeni Ron Paul. Ali je on resen kandidat? Človek se zavzema za ukinitev Feda, ki je po njegovem mnenju prevarantski, nemoralen in celo neustaven, vso vojsko bi umaknil nazaj v ZDA, ukinil bi vso ekonomsko pomoč tujim državam – vključno z Izraelom, legaliziral bi droge in tako dalje. Ali lahko torej s takimi izhodišči računa na zmago? Morda kdo verjame tudi v to, ampak dejstvo je, da si lahko Paulove ZDA vizualizirajo le tisti posamezniki, ki imajo nadpovprečne domišljijske zmožnosti.

Težko je verjeti, da se Ron Paul vsega tega ne zaveda. Takole na prvi pogled človek ni videti ravno naiven. Za kaj torej gre? V nasprotju s tistimi, ki so vse skupaj vzeli kot priložnost za lastno promocijo, so pri Ronu Paulu zadeve najbrž bolj zapletene. Pomembno je vedeti, da Rona Paula podpirajo predvsem mladi, se pravi mlajši od trideset let, katerih politična identiteta ni tako strogo vezana na republikansko stranko, in pa, zanimivo, vojaki. Kar precej znamenj torej napeljuje na to, da človek ne promovira toliko samega sebe kot ravno neko specifično idejo oz. ideologijo, ki se bo morda nekoč v prihodnosti tudi konkretno utelesila – ni pa to seveda nujno. Njegovi privrženci radi poudarjajo, da edini od kandidatov že dolga leta govori eno in isto. To je vsekakor znamenje močnega značaja. Vendar ne vedno, mnogokrat je lahko tudi bližnjica do neumnosti. Najbolje, da presodi vsak sam.

Vprašanje je tudi, kako bodo današnji dvajsetletniki na vse skupaj gledali čez deset ali dvajset let. Ali se jim bodo zdele takrat Paulove ideje še tako zapeljive? Sicer pa, zakaj ne začnejo razmišljati o formiranju lastne stranke? Njihova izhodišča namreč mnogokrat niso najbolj kompatibilna z republikanskimi.

Ne glede na to, kdo bo vladal v ZDA in Sloveniji, odnosi med državama bodo brez dvoma tudi v prihodnje nadvse prijazni. Konec koncev, nobenega razloga ni, da bi bili drugačni. Vedeti je treba le, da si lahko do nekoga prijazen, a mu vseeno poveš tudi stvari, ki jih ta najraje ne bi slišal. Slovenija mora potemtakem po svojih močeh – čeprav le z nasveti – ameriškim prijateljem vljudno pomagati poiskati pot iz krize. Sami bodo samo še bolj zablodili.