O politiki, naravi in Paradi ponosa

Dejansko gre za zgodbo o tem, kako je nekaj nenaravnega postalo naravno. Kdor je namreč obiskoval šolo v tistih krutih časih "totalitarizma", v katerih so nekatere učiteljice otroke občasno kdaj tudi udarile in zlasale, se je učil, da je homoseksualnost bolezen. Mnenje, da gre vendarle za nekaj naravnega, se jeuveljavilo šele sčasoma. Zadrega je torej razumljiva in se z revolucijo, ki se odvija na področju biotehnologije, v bistvu samo še poglablja. Kaj je to narava? Ali ima ta pojem sploh še kakšen pomen?

Povedano bolj preprosto: po starogrških predstavah, ki so usodno vplivale na današnje gledanje in razumevanje teh fenomenov, velja narava za področje nujnosti, na katerega človek po definiciji ne more vplivati in ga obvladovati. Če vržeš kovanec v zrak, bo po naravnih zakonih nujno padel na tla. Na nasprotni strani stoji kultura oz. politika kot njen ožji segment, kjer vlada svoboda. To konkretno pomeni, da je politika možna le tam, kjer so lahko stvari takšne ali pa tudi drugačne. Skratka, politika je možna zgolj in samo tam, kjer so možne alternative. Kjer alternativ ni, kjer torej vlada nujnost, tam ni svobode, s tem pa seveda tudi politike ne.

Mimogrede: starogrška družba je bila v vseh pogledih izrazito moška– celo lepši spol je bil moški. Posledično odnos svobodnih grških državljanov do zakonskih žena običajno ni bil erotičen. V tem kontekstu bi bilo najbrž ustrezneje govoriti o državljanski dolžnosti, kajti pri zagotavljanju potomstva in skrbi zanj je šlo v zadnji instanci vedno za patriotska dejanja oz. skrb za državo. V tem smislu je šlo zares za naravni odnos, torej nujno razmerje. Na drugi strani pa so šele razmerje z moškim sodržavljanom občutili kot svobodno, torej brez naravne prisile.

Seveda imajo nasprotniki istospolnih porok prav na tisti točki, ko trdijo, da je lahko otrok spočet le ob soudeležbi moškega in ženske. To drži, v tem smislu gre brez dvoma res za naravno razmerje, torej za nekaj nujnega. Vendar pa ni nič nujnega v tem, ali bo potem ta otrok rastel v dvostarševski, enostarševski, morda celo brezstarševski skupnosti, ali bo ta skupnost ustrezno registrirana ali ne itd. Na tej točki so naravni argumenti seveda nujno prekratki in debata postane politična. V igri so načeloma prav vse možnosti.

Iz povedanega si je bralec najbrž že ustvaril vtis, kako nevarno in tvegano je lahko razmerje med politiko in naravo. Kadar je to razmerje uspešno konzumirano, tudi do katastrofe ni več daleč. Kot najnazornejši prikaz te konzumacije lahko služi zgodovina 20. stoletja z vzponom fašizma oz. nacizma. Tukaj je na delu ideologija, ki politično telo definira v skladu z naravnimi kriteriji. Dejstvo, ali boš postal državljan svoje države ali ne, ni več odvisno od neke poljubnosti, ampak nujnosti. O tem konec koncev ne odloča več politika, ampak znanost, ki hladnokrvno razkriva tvojo pravo naravo. A to razkritje je za več milijonov ljudi pomenilo življenje ali smrt.

Ravno v tem pa je tudi bistvena razlika med komunizmom in fašizmom. (Ampak kako to dopovedati tistim FDV-jevcem iz SDS?!) Zanimivo, najpogostejši očitek liberalcev in konservativcev komunistom je bil, da so popolnoma zanemarili človeško naravo. Zaradi tega naj bi projekt komunizma navsezadnje tudi propadel, se pravi, ker ni mogel spremeniti človeške narave. Ker človeške narave po definiciji ni mogoče spreminjati!

No, z razvojem biotehnologije je vse skupaj postavljeno precej na glavo. Razlika med naravo in kulturo se vse bolj briše in stare besede izgubljajo pomene. A če z genskim inženiringom danes uspešno proizvajajo gensko spremenjene rastline, če so tudi živali že uspešno klonirali, je pri ljudeh še vedno prisotna določena zadržanost. Kljub temu pa se futurologom že odpira perspektiva neke prihodnosti, v kateri bodo proizvajali tudi ljudi: naročnik bo izbral barvo oči, število las, inteligenco itd. Stvar se bere kot grozljivka.

Ali dejstvo, da je tudi naravo vendarle mogoče spreminjati in oblikovati po svojih željah in potrebah, potemtakem pomeni, da komunizem ni več zgolj utopija?