O podjetniški državi

S tem se, kot kaže, res vsi strinjajo. Nesoglasja nastajajo pravzaprav le še pri raznih podrobnostih okoli tistega "kako" – o tem imajo različni ljudje še vedno precej različna mnenja. Ampak dobro, kadarkoli se v okviru EU doseže kakšen konsenz, je to že samo po sebi uspeh. Glavno žarišče sporov o omenjenem "kako" je – človek zares ne bi nikoli uganil – zimzeleno vprašanje o vlogi države. Eni bi kajpada najraje že včeraj posekali njene dolge in lepljive prste, ki naj bi si prilaščali mnogo več, kot ji po njihovem mnenju gre, ter tako neusmiljeno uničujejo zdravo podjetniško jedro, drugi jo vseeno vidijo v nekoliko bolj pozitivni luči. Ni tudi povsem jasno, kaj si različni ljudje sploh predstavljajo pod pojmom podjetništva, a vseeno se zdi, da je predmet poželenja pri večini Silicijeva dolina. Le kdo pri zdravi pameti bi se vendar branil Googla ali Appla? No, o tej čudežni dolini so pred leti sanjali tudi nekateri slovenski politiki, potem pa so se prebudili in sklenili, da je za tukajšnje podnebne razmere primernejši prototip podjetnika kot sprehajalca psov in organizatorja petelinjih bojev. Slovenija ima vendar toliko izobraženih ljudi … Glavno vprašanje, ki se zato zastavlja, je, v čem je skrivnost Silicijeve doline. Ali drugače, bolj splošno postavljeno: zakaj so ZDA tako zelo uspešne na področju inovacij? Ali pri celotni zgodbi glavno vlogo res igra anoreksična država, ki genialnim inovatorjem v garažah omogoča, da s pomočjo tveganega kapitala uresničujejo svoje sanje? Pred kratkim je italijanska ekonomistka Mariana Mazzucato, predavateljica na Univerzi v Sussexu, izdala precej odmevno knjigo z naslovom Podjetniška država (The Entrepreneurial State), v kateri si zastavlja omenjena vprašanja. Njeni odgovori postavljajo na glavo marsikatera do zdaj samoumevna prepričanja. Kot prvo, brez odločilne intervencije države ne bi bilo niti Googla niti Appla. Npr. razvoj ključnega algoritma, ki naj bi poganjal Googlov iskalnik, je financiral vladni program National Science Foundation (NSF). Prav nič drugačna ni zgodba pri Applu. Skratka, če ne bi ameriška vlada na tem področju davkoplačevalski denar investirala v raziskave in razvoj, če ne bi financirala javnih univerz in laboratorijev, vojaških raziskovalnih programov itd., potem ne bi bilo interneta, računalnikov, pametnih telefonov …, potem ne bi bilo nobene tehnološke revolucije. Potem ne bi bilo sploh ničesar. Enako je s farmacevtsko industrijo: brez državnega financiranja ne bi bilo veliko novih zdravil, kajti zasebna podjetja predvsem parazitirajo na teh odkritjih, ki jih potem lepo zapakirajo in drago prodajajo. Največja ironija pri vsem skupaj naj bi bila v tem, da visoke cene upravičujejo s stroški v raziskavah in razvoju, pa čeprav sta v zadnjih desetih letih kar dve tretjini odkritij prišli iz državnih laboratorijev. Tukaj zdaj ni prostora za naštevanje podobnih primerov. Bistvo je vsekakor dovolj jasno: država vlaga enormna sredstva v raziskave in razvoj, praktično ves dobiček pa potem poberejo posamezniki. Pravzaprav je še huje: ta zasebna podjetja se potem začnejo izogibati davkom, selijo proizvodnjo v države s cenejšo delovno silo in nasploh na vse mogoče in nemogoče načine izigravajo državo. Ravno zato je po mnenju Mazzucatove nujno, da se začne država obnašati bolj podjetniško, se potrudi, da pride vsaj nekaj vloženih sredstev tudi nazaj. Avtorica posveti posebno pozornost razkrinkavanju mita o tveganem kapitalu. Dejstvo je, da vsak tehnološki razvojni preboj temelji na večletnih raziskavah. Te raziskave so seveda skrajno tvegane, saj običajno trajajo daljše časovno obdobje (5, 10, tudi 15 let), ni pa prav nobenega zagotovila, da bodo na koncu prinesle kakšne oprijemljivejše rezultate. Osnovna ideja tveganega kapitala je tako v tem, da prevzame nase to tveganje. No, to morda velja v teoriji, v praksi ta kapital očitno ne mara preveč tveganja. Mnogo raje potuhnjeno opazuje dogajanje in se prikaže šele tedaj, ko so vidni konkretnejši rezultati. Ko torej zavoha dobiček. Sklep je torej jasen: brez intervencije države, vsaj pri tistih najbolj temeljnih raziskavah, ni niti inovacij niti razvoja. Zanimivo je, da celo v takšnih trdnjavah zagovornikov anoreksične države, kot sta Forbes in Economist, priznavajo, da avtoričinih dognanj ni mogoče zavrniti kar z zamahom roke (recenziji sta napisala Bruce Upbin in Schumpeter).