O permanentni varčevalni revoluciji

Že kar nekaj časa je jasno, da so nemške volitve za Evropo najbrž mnogo pomembnejše od evropskih, ki bodo prihodnje leto, zaradi česar si zaslužijo posebno pozornost. Kot kažejo javnomnenjske raziskave, kakšnih dramatičnih sprememb ne bo. Skoraj zagotovo bo aktualna kanclerka dobila še en mandat, vprašanje je le, kakšna bo sestava koalicije. Večina volivcev si sicer želi črno-rdečo koalicijo. V teoriji volivci izbirajo med varčevanjem (črni) in gospodarsko rastjo (rdeči), v praksi pa kakšnih bolj ali manj oprijemljivih (ideoloških) razlik seveda ni. Če človek malce pomisli, si Merklovo brez posebnih težav predstavlja na čelu Socialdemokratske stranke (SPD), sploh če se spomni, da je "desničarske reforme" uvedel ravno Gerhard Schröder. Skratka, kot je to danes v Evropi že v navadi, ljudje se odločajo za osebe, ne ideologije. Na prvi pogled torej povsem drugače kot v Sloveniji, kjer naj bi levico obvladovalo vzdušje komunistične nostalgije, desnico pa protikomunistične nevroze – poudarek je kajpada na "prvem pogledu". Bolj pozorni opazovalci političnega življenja so hitro opazili temeljni paradoks, ki se skriva v nevrotičnih kritikah nekdanjega premierja: na eni strani Bratuškovi očita, da ne dela nič drugega, kot samo nadaljuje "njegovo" politiko, na drugi strani pa napada ravno to "svojo" politiko. (Bog ve, kako bi te kritike komentirala Merklova, ki je medtem, kot je znano, neuradno prevzela vlogo mentorice slovenske premierke.) Vsekakor bi Bratuškovi človek težko pripisal politično virtuoznost, a za zdaj vsaj ne porablja svojih moči v bitkah, ki jih ne more dobiti – in v tem smislu ima brez dvoma neprimerno boljši občutek za politično realnost kot bivši premier in njegova stranka. Nemški predvolilni boj znova potrjuje staro pravilo, da v politiki ni tako zelo pomembno, "kaj" govoriš, kajti skrivnost uspeha se skriva bolj v tistem "kako". Dilema med varčevanjem in gospodarsko rastjo se tako kaže kot lažna dilema in je večina volivcev pač ne kupi. Vse bolj se zdi, da se je vsaj v Nemčiji – brez dvoma pa tudi še marsikje drugje – zelo globoko ukoreninilo prepričanje, da varčevanje v tem trenutku res nima alternative. Skratka, varčevanje nastopa tako rekoč kot usoda in glavno vprašanje, zato ni varčevanje da ali ne, ampak varčevanje kako in koliko.

Razlogov za takšno stanje je seveda veliko. Eden je gotovo ta, da so v javnem diskurzu neoklasični ekonomisti začasno uveljavili premoč nad neokeynesianci. Vsi se tudi zavedajo, da celo nemška nacionalna politika zaradi globalizacijskih procesov pravzaprav nima prav veliko manevrskega prostora. Posledica tega je, da je v vsej Evropi zelo opazen trend t. i. volilne abstinence. Ljudje ne hodijo več na volitve, ker se jim zdi, da je tako ali tako vseeno, katera stranka bo na koncu izvoljena – in v določeni meri to vsekakor drži. Tudi politiki povsod uživajo vse manj zaupanja. S tem se seveda odpira skrajno zoprno vprašanje, kaj vse skupaj dolgoročno gledano pomeni za stanje demokracije.

Pred Evropo je torej dolgo in naporno obdobje varčevanja. Varčevanje je dejstvo, ki kratkoročno največkrat ne pomeni nič drugega kot to, da se bodo države sicer zadolževale še naprej, vendar bodo to zdaj počele bolj počasi in v manjšem obsegu. Navsezadnje so bolj kot ne vse države, se pravi celo Nemčija, precej daleč od maastrichtskih kriterijev. Skratka, kopnega očitno še dolgo ne bo na vidiku.

Iz povedanega je najbrž razvidno, zakaj ideološke razlike iz politike vse bolj izginjajo: ko večina verjame in misli, da alternativ pač ni, to pomeni, da v strogem smislu ni prostora za ideologijo oz. politiko. Zato se tudi zdi, da imajo sociologi, ko govorijo o postideološkem obdobju, prav. Ali res? No, gotovo ni mogoče zanikati, da ima ta "prav" zelo solidno podlago v aktualnem izkustvenem svetu. A vseeno je treba upoštevati vsaj možnost, da trenutna (proti)politika odpira tudi nekoliko drugačno perspektivo. Med drugim je treba pomisliti na to, da večina tistih, ki so se sprijaznili z varčevanjem, v tem vidi nekaj začasnega. Konec koncev, ali jim tega ne govori ravno politika: "Dragi državljani, še malo potrpite, zategnite pasove, potem pa …" Ne, ne bo bolje! V resnici varčevanje ni nekaj začasnega.

Obstaja torej vsaj teoretična možnost, da bo ideologija s postopnim izginjanjem socialne države in pridobljenih pravic spet počasi začela pridobivati pomen.