O Edwardu Snowdenu in sencah medijskih luči

Snowdenovo zadrego je vsekakor treba umestiti v kontekst, ki ga je odprlo odkritje "Kolumbovega jajca v politični misli" – tako je namreč angleški filozof Jeremy Bentham razumel svoj načrt zapora, slavni in razvpiti Panoptikon, ki ga je dolgo časa zaman ponujal vladi. Sam načrt si lahko bralec ogleda na spletu, osnovna poanta pa je v naslednjem: nadzornik ima z nadzornega stolpa vpogled v vsako zaporniško celico, se pravi, lahko vidi vsakega zapornika, ne da bi ta videl njega. Zapornik ve, da je lahko v prav vsakem trenutku opazovan, zato na koncu ponotranji pogled, tj. postane nadzornik samega sebe.

Čeprav se Benthamove zamisli niso nikoli materializirale v izvorni obliki – ideje se pač udejanjajo v praksi vedno v razpršeni in razredčeni obliki –, je dejstvo, da jih je nemalo vgrajenih v različne zapore po vsem svetu. A ne zgolj v zapore, njegove ideje so se izkazale za uporabne tudi v bolnišnicah, tovarnah, šolah, vojašnicah itd. Zlasti v anglosaksonskem svetu obstaja o tem nepregledna množica literature.

Bentham je torej živel v času razsvetljenstva, tj. v času iskanja novih tehnologij oblasti, ki bodo cenejše in učinkovitejše od starih. Ancien régime je, povedano v sodobni govorici, trošil več kot ustvaril, zaradi česar je na koncu tudi propadel. V kapitalizmu je zato že v samem izhodišču izpostavljen problem cene: koliko lahko stane izvajanje oblasti? Kako stroške znižati? Kdaj postane cena previsoka? Itd. Pri tem seveda ni mišljena samo ekonomska, pač pa tudi politična cena, na katero ekonomisti vseh časov in krajev sicer tako radi pozabljajo.

Pri panoptični ekonomiji kaznovanja potemtakem ne gre več za prisilo v obliki fizičnega nasilja, ampak prisilo, ki izhaja iz samega opazovanja. (Kar pa seveda ne pomeni, da je fizično nasilje kot tako povsem odpravljeno, ne, gre le za to, kar je navsezadnje vedel že Machiavelli, da je kontinuirana uporaba takšnega nasilja predraga.) Če je bilo do tedaj glavno vprašanje, kaj storiti s kršilci zakonov, je zdaj, kaj storiti, da do kršitev sploh ne bo prihajalo. Mimogrede, ta mehanizem je dobro znan voznikom: če veš, da policisti nadzorujejo določeno naselje, boš tam vozil po predpisih.

Razsvetljenstvo je bilo seveda naravnost obsedeno s temami svetlobe in luči, z naivno vero, da z lučjo razuma samo posvetiš v temo – in glej, že se v prostor naseli resnica in vse je lepo in prav itd. Pri tem je nadvse zabavna tudi metafora vampirjev, s katero je buržoazija grozeče upirala prst v zlobne aristokrate, ki da podnevi spijo v temačnih grajskih grobnicah, ponoči pa v zavetju teme pijejo rdečo kri nedolžne in delavne buržoazije. Ni kaj, zelo prefinjen in učinkovit način ideološke denunciacije razrednega sovražnika. Prav tako ni naključje, da se v tem obdobju rodi žurnalizem. Skratka, dejstvo je, da ta dediščina v veliki meri še vedno obvladuje današnji čas, čeprav so medtem razsvetljenski mit nekoliko omajali avtorji kot Marx, Nietzsche in Freud, ko so pokazali, da človek v bistvu ravno ni gospodar niti v lastni "hiši".

Današnji panoptični sistemi postajajo vse cenejši in učinkovitejši. Pred leti je bilo mogoče v tisku prebrati zanimivo zgodbo o tem, kako so v določenih predelih Middlesbourgha postavili kamere, poleg pa še zvočnike, iz katerih je anonimni glas ošteval mimoidoče, ki so npr. odvrgli kakšen papirček. No, vprašanje je, kako je z zvočniki v drugih mestih, dejstvo vsekakor je, da so kamere postavljene tako rekoč v vsako britansko vas. Potem je tu še internet in …

Najbrž ni naključje, da tudi najbolj neizprosna kritika panoptičnih sistemov prihaja ravno iz VB. Nihče ni namreč bolj prepričljivo razkrival senc, ki jih mečejo razsvetljenske luči, kot najslavnejši angleški demokratični socialist George Orwell. Verjetno ni veliko bralcev, ki bi poznali Benthama, toda gotovo ni nikogar, ki ne bi poznal Orwellovega romana 1984. Kar seveda pomeni, da večina pozna tudi temne strani Panoptikona. Ravno zato je toliko težje razumljivo to nekritično sprejemanje najnovejših panoptičnih sistemov, zlasti pri Američanih, ki imajo Snowdena brez razmislekov za izdajalca. To mnenje utemeljujejo običajno s tem, da se za varnost pač splača žrtvovati tudi nekaj zasebnosti, da ni v tem nič slabega itd. Človek ne more kaj, da se ne bi spomnil tistega legendarnega Robespierrovega govora pred Konventom, s katerim je retorično obglavil Dantona in njegovo druščino. V nekem trenutku se je ozrl po občinstvu in rekel: "Trdim, da je vsak, ki v tem trenutku trepeče, kriv – kajti nedolžnost se nikoli ne boji javnega nadzora." Skratka, kdor je nedolžen, se tako nima kaj bati. Nedolžni Guantanamovci so torej zgolj nepomembna podrobnost.

Naj za konec spregovori 34. predsednik ZDA Dwight D. Eisenhower: "Kdor hoče popolno varnost, naj gre v zapor!"