O demokraciji in socialni neenakosti

Rezultati študije so marsikoga navdali s precejšno skrbjo, kajti izkazalo se je, da volitve v socialnem smislu človek zelo težko interpretira kot reprezentativne. Na kratko: med 17 milijoni nevolivcev prevladujejo tisti iz deprivilegiranega socialnega okolja. Kot kaže, v Nemčiji vlada "demokracija dveh razredov", kot so zapisali v Spieglu, ali "demokracija premožnejših", kot so to interpretirali v Süddeutsche Zeitung. Zanimiv – no, če človek malce razmisli, mora priznati, da gotovo ne povsem nepredvidljiv – je odziv medijev: medtem kot je stvar zelo alarmantna za bolj levo usmerjene, se zdi, da desnica v tem ne vidi večje problema. Ali je mogoče, da desnice vse večje socialne razlike ne motijo, da v tem ne vidi nekaj, zaradi česar bi jo morala boleti glava? No, predvsem to ne moti politikov – le zakaj konec koncev bi pa jih, saj omenjena študija vendar lepo pokaže, da tisti tam "spodaj" tako ali tako ne volijo. Še več, gledano z vidika ekonomske racionalnosti so razlike celo nekaj zaželenega, podobno kot brezposelnost. Stvar je preprosta: več kot je brezposelnih, manjši je pritisk na plače, s čimer se seveda vzdržuje konkurenčnost gospodarstva. O odvečnosti demokracije Dejstvo je, da mnogi že dolgo opozarjajo na vse večjo odtujenost Evropejcev od aktualnega političnega sistema, tj. demokracije. Toda če si do zdaj ob tem še lahko zamahnil z roko, češ, saj gre vendar samo za neobvezujoča mnenja, ob omenjeni študiji to storiš precej težje. Stvar je sicer res omejena na Nemčijo, ampak kakega velikega dvoma o tem, kakšni bi bili rezultati drugje, pri večini najbrž ni. Kot kaže, podobno čutijo tudi v ZDA, kjer je F. Fukuyama pred dnevi v svojem najnovejšem članku napisal takole: "Običajni ljudje čutijo, da njihova domnevno demokratična vlada nič več ne razmišlja o njihovih interesih, pač pa skrbi za interese različnih elit v senci." Kot rečeno, marsikdo v tem ne vidi problema. In s sistemskega vidika ima prav, v tem res ni nobenega problema: kapitalizem lahko zelo dobro – pravzaprav še bolje – funkcionira tudi brez demokracije. Težava s tem "prav" je v tem, da nekako zamolči oz. odmisli preostanek zgodbe, ki gre približno takole: kogar ne moti kriminal, vsekakor nima razlogov za skrb, vsi preostali pa … No, celo v Sloveniji je že prišlo do streljanja, v ZDA pa ravno v tem trenutku razmišljajo, da bi šole začele zaposlovati učitelje, ki obvladajo borilne veščine in so nasploh spretni v rokovanju z orožjem. Razumljivo, ko gre za preživetje, postanejo vsa druga znanja, ki so jih v nekih starih časih samoumevno pričakovali od učiteljev, pač odveč. Na ZDA mora biti človek vedno pozoren, saj se vse od A. de Tocquevilla naprej tukaj kaže evropska prihodnost. In kako je videti? Vsekakor zelo zanimivo. No, če odmisliš rutinske pokole po šolah, se v tem trenutku vsi mediji ukvarjajo s precej bizarnim primerom nekega Ethana Coucha, teksaškega najstnika, ki je do smrti povozil štiri ljudi in mu je sprva grozilo do 20 let zapora, a ga je sodišče na koncu obsodilo le na pogojno kazen zaradi t. i. afluence. Gre za psihološko stanje, značilno za osebe iz premožnih družin, ki imajo sicer vsega več kot preveč, nimajo pa starševske ljubezni, zaradi česar očitno ne morejo odgovarjati za svoja dejanja. Brez dvoma se v ZDA izplača biti premožen: tudi bankirji, ki jim grozijo večletne zaporne kazni, se na koncu s sodišči praviloma pogodijo za izplačilo večmilijonske kazni – in to je to. Neenakost in revščina v Evropi Evropa za ZDA v tem trenutku v marsičem morda še malo zaostaja, ampak brez skrbi, brez dvoma jo bo hitro dohitela, sploh ob tako uspešni Evropski komisiji. Sicer pa uspehe te komisije res ne kaže skrivati – tukaj so najnovejši podatki o tveganju revščine in socialne izključenosti:

Mimogrede: osebe, pri katerih je prisotno tveganje revščine, živijo v gospodinjstvu, katerega ekvivalentni razpoložljivi dohodek je pod pragom tveganja revščine, ki je postavljen pri 60 odstotkih nacionalnega povprečnega ekvivalentnega razpoložljivega prihodka (po socialnih transferjih).

Ekvivalentni razpoložljivi dohodek je določen kot celotni dohodek gospodinjstva, deljen z ekvivalentno velikostjo, ki je izračunana tako, da velja 1,0 za prvo odraslo osebo, 0,5 za vsako naslednjo, staro 14 ali več let, in 0,3 za vsako mlajšo od 14 let.

Za socialno izključene veljajo tiste osebe, ki so materialno močno prikrajšane, imajo npr. težave s plačevanjem najemnine za stanovanje, si ne morejo privoščiti stroškov za kurjavo, telefon, hrano itd.

Po uradnih podatkih torej približno četrtina evropske populacije (EU28) živi na samem robu revščine in socialne izključenosti oz. je že pod njim. In natanko ta četrtina prihodnje leto predvidoma ne bo sodelovala pri evropskih volitvah, zato jo lahko vse politične stranke že zdaj v svojih aritmetičnih razmislekih odmislijo.

Z vidika politične strategije se zanjo pač ne izplača izgubljati niti časa, niti denarja, niti energije. Mimogrede: levica ni pri tem seveda prav nobena izjema, se pravi, omenjena četrtina v njej že dolgo ne vidi rešitve, ampak predvsem del problema. (No, morda pa bo v Sloveniji stranka SDS, ki je že po vsem svetu znana po svoji karitativnosti, na tem področju našla tržno nišo in končno naredila preboj do tistega 50+. Najbolje, da princu teme nekdo predlaga preimenovanje v Karitativno stranko Slovenije.)

Kot lahko vsakdo vidi, je Evropska komisija res uspešno opravila svoje delo. In kot pravijo slovenski ekonomski šaljivci: dejansko je vsa Evropa premagala krizo, le Slovenija … Hm, kaj?

No, nekateri bi kljub temu rajši videli, da bi prihodnje leto zmagala druga politična opcija, kajti takšne uspehe bo Evropa težko še dolgo prenašala. Pravzaprav ob tem ni jasna samo še ena stvar: če se v zgornjih podatkih res zrcali uspeh komisije, kakšen bi bil potem videti šele neuspeh?