O čakanju na regulacijo

Pričakovanja v tej smeri je še stopnjevala Merklova: "Na žalost pri regulaciji bančnega sistema v senci napredujemo prepočasi. Če tukaj ne bomo dosegli nobenih pravih rezultatov, se bo vrh G 20 osmešil." Ali se je torej vrh G 20 osmešil?

Dobro, gotovo je res, da je sirsko vprašanje v tem trenutku pač bolj urgentno. O tem ni nikakršnega dvoma. In gotovo je tudi res, da tukaj ni lahkih in enoznačnih odgovorov, ki bi kolikor toliko zadovoljili vse strani. Obenem pa ni prav nič manj res, da se omenjena regulacija pripravlja in odlaga že vsaj pet let. Človek ima zato kar nekaj razlogov za sum, da nekdo očitno ni preveč razpoložen za reguliranje.

Toda ali je bančni sistem v senci res nujno treba regulirati? Z drugimi besedami: ali je to res "ključni problem" celotnega finančnega sistema? In če je, zakaj?

Znani ameriški ekonomist P. Krugman je leta 2008 izdal knjigo The Return of Depression Economics and the Crisis of 2008, v kateri na dokaj poljuben način razloži vzroke, ki so privedli do zadnje krize. Jasno, ni niti prvi niti edini, ki se je trudil podati verodostojno razlago dogajanja, s katerim ima danes težave praktično ves svet, je pa brez dvoma najvplivnejši med širšo, če že ne tudi ožjo strokovno javnostjo.

V omenjeni knjigi je izpostavi cel kup vzrokov, ki so pripeljali do trenutnega stanja, vendar pa glavno težavo vidi ravno v bančnemu sistemu v senci. Zgodba gre nakako takole: leta 1984 so pri Lehman Brothers iznašli finančni instrument, ki so ga poimenovali auction-rate security. Kmalu je postal priljubljen vir financiranja mnogo institucij. Osnovna ideja je v tem, da posameznik posodi denar instituciji, t. i. banki v senci, ki ga potem posodi naprej. Pravno je lahko ta denar vezan tudi za 30 let, vendar pa institucija redno, običajno vsak teden, organizira dražbo, na kateri lahko novi investitorji prevzamejo mesto tistih, ki se želijo iz igre umakniti in pobrati svoj denar z obrestmi. Podobne stvari sicer počnejo tudi običajne banke, vendar pa so te podvržene strogi regulaciji, kar pomeni, da so investitorjem v auction-rate securities izplačane veliko višje obrestne mere, kot bi jih dobili pri običajnih bančnih depozitih. Ta igra lahko traja kar dolgo časa, težave nastopijo tedaj, ko dražbe druga za drugo spodletijo, se pravi, ko se pojavi premalo novih investitorjev, ki bi omogočili starim, da se umaknejo. Denar tako ostane ujet v desetletja dolge investicije.

Krugman torej ne vidi glavne težave v npr. deregulaciji komercialnih bank – ukinitev znanega zakona Glass-Steagall leta 1999 ima sicer za napako, vendar ne usodno –, ampak v tem, da je ostal bančni sistem v senci popolnoma nereguliran.

Kot rečeno, Krugmanova razlaga ni edina, morda tudi ne najpopolnejša – vsekakor ni malo takih, ki se z njo absolutno ne strinjajo in zato ponujajo konkurenčne teorije. Njegova pomembnost izhaja predvsem iz dejstva, da ima od vseh ekonomistov na najširšo globalno javnostjo največji vpliv. Skratka, ni treba, da se z njim strinjaš, ga pa nikakor ne moreš ignorirati.

Zanimivo je, da se za omenjeno regulacijo danes zavzema predvsem Evropa. ZDA ji sicer izrecno ne nasprotujejo, so pa do nje dokaj hladne in zadržane. Še bolj zanimivo je to, da se v Evropi zanjo najbolj zavzema ravno Nemčija – vsakdo ve, da je na komisarja Barnierja najbolj pritiskal nemški finančni minister Schäuble. To na prvi pogled preseneča, kajti javne debate v Nemčiji nikakor ne obladujejo neokeynesianci, pač pa ordoliberalci. Stvar je v tem, da ordoliberalci – v nasprotju z večino drugih liberalnih gibanj in šol – v regulaciji nikoli niso videli že a priori nekaj slabega. Oni pač ne verjamejo v laissez-faire, ampak predvsem v red. In če kdo misli, da se to lepo prilega nemškemu nacionalnemu karakterju, ima bržkone prav. Danes, ko vsi tako radi izpostavljajo in povzdigujejo razne nemške vrline in posebnosti, običajno spregledajo tisto bistveno. No, kdor je z njimi že kdaj službeno ali kako drugače sodeloval, je gotovo opazil, da niso prav nič bolj delavni, inovativni in pametni od kakšnih Balkancev. Njihova glavna prednost je čisto drugje. Njihova glavna prednost je v tem, da ko se pojavi nek problem, najprej izdelajo do podrobnosti definiran protokol njegovega reševanja. Jasno, tudi Balkanci imajo nek protokol, nemalokrat mnogo boljšega, saj v njihove gene pač ni vpisano kompliciranje, vendar pa je bistvena razlika v tem, da ga Nemci jemljejo smrtno resno, Balkanci pa ne. Njim se zdi to dolgočasno. Kakorkoli že, vse kaže, da bo regulacija morala počakati na boljše čase.