Sreda, 18. 2. 2015, 16.21
7 let, 1 mesec
Nujen klic na pomoč, ki ga EU ne more več ignorirati
Avtor: Matteo de Bellis, izvajalec kampanj za Italijo pri Amnesty International "Zjutraj so odpeljali krste na Sicilijo. Nič niso povedali, izvedeli smo s televizije. Ne bi dovolili, da jih odpeljejo brez cvetja."
To je bil stoičen odziv prebivalke Lampeduse na žalostno procesijo pogrebnih avtov, potem ko je bil majhen italijanski otok prejšnji teden prizorišče še ene tragedije velikih razsežnosti.
Naslovi novic postajajo predvidljivi, a zato nič manj boleči: Več kot 300 mrtvih v zadnji migrantski tragediji.
Na Lampeduso sem odpotoval takoj po dogodkih 8. in 9. februarja, da bi se pogovoril s preživelimi te nočne more.
Potem ko so tihotapcem za prečkanje Sredozemlja plačali vsak okoli 650 evrov, so ti migrante 7. februarja z orožjem prisilili, da so se vkrcali na prenatrpane čolne. Dan pozneje, ko jih je premetavalo v nevihtnem morju med Libijo in Lampeduso, so bili prepuščeni na milost in nemilost valovom, ki so začeli ljudi odnašati v vodo.
Poslali so klic na pomoč, a zaradi nevarnih razmer in slabih vremenskih pogojev jih večina – okoli 300 – ni dočakala rešitve.
Enega od štirih čolnov sploh niso našli, s preostalih dveh čolnov pa so druge ladje iz morja potegnile le peščico preživelih.
Preživeli so polni srhljivih zgodb o smrti. Mlad moški iz Malija mi je opisal grozo, ki jo je doživel: "Ljudje so začeli padati v morje. Vsak val je odnesel dva ali tri." V čolnu je bilo vode do pasu in tam se je vso noč oklepal vrvi in življenja. Ko je končno prispela rešitev v obliki ladje, je bila na čolnu, ki je šel na pot z več kot 100 potniki, poleg njega le še ena oseba.
Grozljiva tragedija je še ena na trpkem seznamu podobnih primerov.
Konec tedna, ki je sledil zadnji katastrofi, se je število odhodov beguncev in migrantov še povečalo; to se bo nadaljevalo, saj se Libija vedno bolj pogreza v nasilje. Italijanska obalna straža je potrdila, da so oni in tovorne ladje med petkom, 13. februarja, ter nedeljo, 15. februarja, rešili več kot 2.800 migrantov iz najmanj 18 čolnov.
Amnesty International je napovedala ta grozljiv rezultat konec lanskega leta, ko so politični odločevalci Evropske unije potisnili Italijo v položaj, da je končala svoj program iskanja in reševanja Mare Nostrum.
To je morda najbolje povzela županja Lampeduse Giusi Nicolini, ko mi je rekla: "Ko prispejo mrtvi, se počutiš poraženega. Sprašuješ se, zakaj se nikoli nič ne spremeni. Evropa je povsem odsotna – ni ti treba biti politični strokovnjak, da bi to razumel."
Nesprejemljivo je, da evropski voditelji tiščijo glave v pesek, medtem ko na pragu Evrope ljudje množično umirajo.
Vse države članice Evropske unije si delijo odgovornost, da se odzovejo na ta klic na pomoč. K temu spada tudi krepitev sposobnosti za iskanje in reševanje, da bi v prihodnje preprečili takšne tragedije.