Neposvečenim komentiranje prepovedano

O tem, na kako trhlih temeljih stoji razsodba ljubljanskega okrajnega sodišča v zadevi Patria, pričajo odzivi političnih in siceršnjih nasprotnikov Janeza Janše, se pravi tistih, ki bi si ga želeli videti karseda stran od vzvodov moči. Na prvi pogled bi lahko pričakovali njihovo vznesenost ali vsaj odločno obrambo obsodilne sodbe, ki jo je spisala sodnica Barbara Klajnšek. Vendar se to ni zgodilo. Le redki med njimi so triumfirali nad obsodbo svojega najhujšega sovražnika; človeka, ki ga sicer politična levica in z njo povezani mediji prikazujejo kot dežurnega krivca tako rekoč za vse, kar je narobe v slovenski politiki in družbi. Kot da tudi sami pri sebi ne bi verjeli, da dokazi, ki jih je predložilo tožilstvo, sploh pijejo vodo. Povedano je namreč, da naj bi večino novinarjev, ki so spremljali sojenje – in ti Janši praviloma niso naklonjeni –, obsodba močno presenetila. Namesto argumentiranja v prid razsodbe so se odločili zminimalizirati obseg javnega razpravljanja o njej. Tako lahko poslušamo svarila raznoraznih "poznavalcev", kako se odločitev sodišča ne bi smelo komentirati vsaj do njihove pravnomočnosti, morda pa tudi potem ne. Da se ne bi smelo izpostavljati posameznih elementov iz sodnega spisa v zadevi Patria. In da nepoznavalci pravne materije sploh ne bi smeli govoriti o teh zadevah, saj se na to ne spoznajo. Skratka, javnost bi morala mirno in tiho čakati, da sodni mlini zmeljejo stvar do konca – pa kakršenkoli bo že rezultat tega mletja. Takšna stališča so v eklatantnem nasprotju z načeli svobode in odprte družbe. Družbe, v kateri nobena institucija ni zaščitena pred javno kritiko. V kateri je normalno, da se tudi razsodbe sodišč javno komentira, izpodbija in celo protestira proti njim, če se zdi komu to potrebno. Nasploh pa je dvolično, če ljudem odrekajo izrekanje o sodbah takšni, ki tako rekoč nonstop komentirajo vse mogoče zadeve.

Utišanje kritik "neposvečenih" služi prikrivanju politične motiviranosti procesa proti Janši in kolegom. To se vselej dogaja ob podobnih primerih zlorab pravosodja. Tudi ob t. i. Dreyfussovi aferi, ko je Emile Zola objavil svoj znameniti J'accuse in ko so se skupaj z njim mnogi francoski intelektualci postavili na stran krivično obsojenega častnika, so jih podporniki tedanje vojaško-politične elite označevali za nergače, ki nimajo ustreznega znanja in se vtikajo v zadeve, ki jih ne zadevajo. Celo sam Zola je bil obsojen razžalitve pristojnih avtoritet. A vseeno razvoja dogodkov ni bilo mogoče ustaviti. Javnost je sčasoma konstrukt vladajočih krogov vendarle spregledala.