Neoliberalizem na pol

In namesto da bi tak namrgodeni človek najprej premislil in dorekel, kaj konkretno ga pravzaprav moti v mestu ali v svetu ter kje natančno ga boli (in pri tem morda boleče brcnil tudi v kakšen lasten mejni kamen ali (možganski) pesek) - preprosto zakriči magično besedo "neoliberalizem".

Kot so včasih na pamet, da ni bilo treba napenjati možganov, zakričali "nevernik" ali "nazadnjak" ali "narodni izdajalec". Kako preprosto in antiintelektualno!

Pa ne gre za to, da bi se mi zdelo potrebno kakorkoli zagovarjati novo svetovno gospodarsko-ekonomsko ureditev, ki ji lahko rečemo tudi neoliberalizem in je nastala z gospodarsko in finančno globalizacijo. Spremenjena geografija sveta je naravno dejstvo, ki ne potrebuje niti obramb niti napadov.

Naravni procesi preprosto so - naravoslovci take determinizme lažje dojamemo. Če se zaradi potresa udre zemlja, bo tam verjetno nastalo novo jezero. Vse jadikovanje proti gravitaciji in fiziki vode je enako brezplodno kot navduševanje nad pojavom, ki je ustvaril novo jezero. Ki je ob tem morda poplavilo ceste, vasi, rodovitna polja in prizadelo ali celo končalo veliko človeških življenj.

Nesmrtni kapital Kapital je bil nekoč obsojen deliti usodo državljanov znotraj državnih meja, zato ga je vsaka kriza, kaj šele vojna, izničila v prah skupaj s porušenimi tovarnami in domovi. Kar je bilo odlično, kapital je bil človeški, saj je denar izvorno motor, ki poganja medčloveško izmenjavo dobrin in s tem učinkovito proizvodnjo!

Kapital je rastel skupaj s človeško družbo in umiral hkrati z ljudmi. Z globalizacijo pa je kapital postal nesmrten, vsaka kriza ali lokalna vojna ga le premakne drugam, svetovne vojne pa ni bilo že 70 let. Zato je globalizirani kapital postal nesmrten in se z leti posledično strahotno nakopičil. Številke kapitala na papirjih, zadolžnicah in pogodbah noro presegajo vrednost človeške fizične produkcije, ki je bila v zgodovini vseskozi temelj kapitala.

Paničariti o neoliberalizmu ni nobena posebna modrost To je problem vseh in vsega človeštva – in nikogar ni, ki bi ta problem zares želel in hotel. Niso ga hoteli niti lastniki kapitala (bodoči upokojenci, varčevalci, bogataši), niti delavci, niti brezposelni. Kapitalska svetovna poplava ustvarja nervozen, nenehno ogrožen kapital, hkrati pa tragično manjša in relativizira pomen človekovega dela, lokalne pripadnosti, tradicije, izobraženosti, kulturnih vrednot.

Ampak vendarle je to naravni pojav, ki ga nihče ni hotel, a se je po nekih naravnih zakonitostih izcimil iz globalizacijskega procesa. Zato ni nobena posebna modrost paničariti o neoliberalizmu, težje pa se je težav z njim lotiti tako, da te čim manj prizadene. In v tem je problem.

Zakaj imamo težave z naravnimi dejstvi? Zahodnjaški vzgojni obrazci napihujejo individualizem, ki je kerozin družbenega razvoja; hkrati pa je individualist podvržen osebnemu napuhu, ki otežuje sprejemanje naravnih dejstev – da nismo glavni in ni vse odvisno od naše volje. Eden večjih nesporazumov o tem, kaj je naravni pojav, kaj pa produkt človeške volje (ki jo lahko sodimo in obsojamo, kot na primer neoliberalizem), zadeva prav ekonomijo. Ekonomija je zgolj humaniziran izraz za človeško prehransko verigo.

Pri vseh drugih živih bitjih se nam zdi logično, da je njihova prehranska veriga naravni pojav. Plaz preusmeri reko in antilope se predvidljivo preselijo drugam in plenilci predvidljivo propadejo, ker jim selitev za antilopami preprečijo teritorialne meje drugih plenilcev.

Tudi brez Kolumba bi bil Kolumb Ni dobrih ali zlonamernih antilop ali levov in če stokrat ponoviš zgodbo z drugimi antilopami in drugimi levi, se bo zgodilo do pike enako.

Ampak povsem enake vrste naravni pojav je bilo na primer nekoč tudi odkritje Amerike, ki je povzročilo razmah ladjarstva, trgovanja, kolonializma in na njem temelječih predelovalnih industrij.

Vrnitev prve španske ladje z novico o novem, bogatem, nebranjenem teritoriju je sprožil enako neizbežno naravno sosledje dogodkov v človeški prehranski verigi, kot se zgodi na vsakem travniku, kjer mravlja naleti na truplo miši ali črička. Če bi stokrat zamenjali Kolumba, bi nastalo vedno močno podobno sosledje dogodkov.

Bohinjski kolonializem Ampak si predstavljate – v času, ko so najbolj pustolovski med Španci, Portugalci, Angleži, Nizozemci, Belgijci ... kot kobilice in mravlje tovorili kolonialne dobrine in bogateli s predelovanjem bombaža, sladkorja, kave, čaja, diamantov ... prav v tem prelomnem času sta si nekje okoli Bohinja bržkone dva soseda začela divje skakati v lase, kdo od njiju je prekleti kolonialist in kdo je prekleti antikolonialist!

Antikolonialist je svojemu bohinjskemu sovragu naštel vse grehe njegove kolonialistične duše, začenši s trpljenjem Indijancev in zasužnjevanjem Afričanov in mučenjem delavcev na plantažah in izkoriščanjem angleških tekstilnih delavcev, grozljivo, skratka.

Nato mu sosed kolonialist seveda ni ostal dolžan z argumenti, da so angleški delavci iz tlačanov vsaj postali samostojni ljudje in dobili javne šole ter zdravstveno službo in pravico, da so več kot zgolj gospodarjeva živina.

Za poginule ovce je kriv sosed Nato je sledil tradicionalni bohinjski ravs, dokler se nista oba zvalila v jezero in se ohladila; a sovraštvo v srcih je ostalo. Ob vsaki poginuli ovci je antikolonialist obtožil soseda, da je njegov kolonializem očitno zanesel strašne afriške ali ameriške bolezni tudi na sveto bohinjsko zemljo.

Kolonialist pa je nasprotno jadikoval nad nesrečno bohinjsko usodo, ki je njihovo bistro reko Savo pognala nekam proti divjaškemu, neperspektivnemu Balkanu, namesto po bližnjici v Trst.

Saj bi v tem primeru lahko kar z bohinjskim čolničkom odveslal do tržaškega pristanišča, naložil kakšno vrečo kave in odškrnil nekaj dobička Tržačanom, ki so začeli neskropulozuno služiti milijone zgolj z banalno preprostim kolonialističnim opravilom, da so mešali in pražili kavo ter jo prodajali na Dunaj in naprej.

Nesmrtnost je smrtna bolezen Če se med seboj prepirajo Slovenci, se gotovo prepirajo zaradi mejnikov na svojih parcelah, pa čeprav ob tem kričijo o svetovnem neoliberalizmu. Saj se o kapitalskih dejstvih, ki trenutno tiščijo ves svet, pravzaprav ni kaj prepirati. Vsem razumnim ljudem je jasno, da je globalizacijska nesmrtnost kapitala katastrofa. Njegovo kopičenje, ki ni več odvisno od proizvodnje, obeta ustvarjalno omrtvičen, rentniški svet.

Njegovo prosto razlivanje po planetu v mrzličnem iskanju naložb unificira vso raznolikost človeških kultur v en sam obrazec industrijskega prekarca. Nesmrtnost kapitala je smrtna bolezen, to je jasno vsem. A hkrati verjetno ni nikogar, ki bi hotel zablodelo kapitalsko ekonomijo resetirati na klasičen način - z novo svetovno vojno.

Do vzpostavitve rešitev bodo seveda lastniki kapitala, od bodočih upokojencev do bogatašev, še naprej iskali vsaj papirnate garancije, da se jim vrednost kapitalskih številk ne bo v nekaj letih ali desetletjih razblinila v nič.

Kapital se kopiči kot svetovni družbeni tumor Garancije v dolgovih (obveznicah) držav, garancije v delnicah skladov, ki obupno iščejo vsako vrednost, ki bi kjerkoli na planetu obetala ohranitev kapitalske naložbe vsaj za nekaj let naprej. Kdo bi jim zameril? Neoliberalizem gor ali dol.

A vse to panično obešanje kapitala na vse, kar je mogoče vsaj približno olastniniti, seveda ne bo rešilo problema globalizirane nesmrtnosti kapitala, ki se kopiči kot svetovni družbeni tumor.

Verjetno, pravzaprav gotovo, so v tem trenutku že v teku številni scenariji glavnih svetovnih kapitalskih igralcev, ki jih običajni smrtniki komaj slutimo. Vsi bi radi imeli zanesljivejši in oprijemljivejši kapital.

Rusija je že pred leti zaprla kapital v državne meje, Kitajska ga nikoli ni zares sprostila zunaj državnih projektov. Naraščajoča politična in vojaška nasprotja so morda samo kulisa za kontrolo nevarnih posledic kapitalske globalizacije. Svet nikoli ne gre nazaj, a slabe izkušnje marsikaj spremenijo za naprej.

Neoliberalizem na pol Globalizirani finančni kapitalizem oz. neoliberalizem je zgodovinsko obdobje, v katerem živimo. Prepirati se, kdo je za in kdo proti, je podobno, kot se prepirati, kdo želi živeti leta 2015, kdo pa bi raje živel pol stoletja prej ali pozneje. Vsako zgodovinsko obdobje nekatere družbe in posamezniki znajo bolje obrniti v svojo korist, drugi pa doživijo katastrofo. Enako je bilo s kolonializmom, z industrijsko revolucijo, s hladno vojno in enako bo z neoliberalizmom. Ko bo minilo obdobje, bodo nekateri vknjižili dobiček in napredek, drugi pa nazadovanje – pomembno je, kako znaš izkoristiti danosti, prepiri za in proti pa ne prinesejo popolnoma ničesar.

Svet bo gotovo prebavil neoliberalizem in živel naprej, Bohinjski pretepi med slovenskimi neoliberalci in antineoliberalci pa so zgolj smešni, saj niti eni niti drugi niso tisto, kar igrajo. Oboji živijo v enakih stanovanjih in vozijo podobno avtomobilsko starino in imajo približno enako revščino na tekočem računu.

In so daleč od zgodb, ki se jim pravi neoliberalizem. Saj še pravih pokojninskih skladov nimamo, ampak živimo iz (delavskih) rok v (upokojenska) usta. Kaj torej sanjamo in se celo prepiramo o neoliberalizmu? Zato bi bilo v medsebojnih prepirih bolje poimenovati tisto, za kar se zares prepiramo, ko se prepiramo - svoje zaresne mejnike in dovozne poti in služnosti in službe, po katerih hrepenimo.

In bi namesto svetovnih kapitalskih problemov raje družno razreševali problem lastnih zaslužkov, ki so za enako delo polovico manjši kot pri sosedih na drugi strani hriba. In razrešili problem svojih otrok, ki dobijo spodobno delo samo na drugi strani hriba. In razrešili problem bolnišnic in šol ter univerz, ki na drugi strani hriba bolje delujejo.

Ko to opravimo, pa se lahko vsi skupaj družno z mesarico na rami odpravimo na Dunaj presekat na pol neoliberalizem, če bo do takrat še živ.