Petek, 27. 11. 2015, 12.18
7 let
Naše naravno stanje je paranoja
Poleti sem se z nekim tujcem znašel v manjšem slovenskem kraju, katerega ime bom zamolčal (7.625 prebivalcev), ki ima zelo skupaj spomenika padlim na obeh straneh med drugo svetovno vojno.
Eden je zanemarjen in razpadel, drugi pa bleščeče vzdrževan, kar je tujca presenetilo in začel je spraševati, na čigavi strani je bila takrat Slovenija in podobna vprašanja. Globoko sem zavzdihnil, se najprej spomnil tiste razlage o prisegi Hitlerju, ki v resnici ni bila prisega (vir), potem pa mi je šla skozi možgane tale celotna kolumna.
Tujca sem le vprašal, če je res turist in če se mogoče ne misli priseliti k nam. Ne, odhaja čez nekaj dni, je potrdil. Potem pa preskočiva tole, teh naših posebnosti pa res ne potrebujete, sem končal pogovor.
Na računalniku pa me je čakalo pismo pisateljskega kolega, ki se je razburjal nad tem, kako se lahko javim na razpis za vrhunske literarne dosežke, če pa sem v redni službi.
V postelji sem potem prebral še pogovor v Sobotni prilogi s Primožem Brataničem, avtorjem aplikacije Supervizor. Tudi tale del: "Ugotovili smo, denimo, da pri poslovanju z državo niti ni tako zelo pomembno, kdo je lastnik podjetja. Precej bolj pomembno pa je, kdo je direktor podjetja. Ko je direktor zapustil podjetje in šel nekam drugam, se je z njim selil tudi proračunski denar. Naleteli smo na junake, ki so vodili betonarno. In betonarna je dobivala javni denar. Potem so dali odpoved in vodili cvetličarno. In javni denar se je selil za njimi. [...]
Gre za resničen primer. Ko so šli v vinsko klet, je denar dobivala vinska klet … Nič nenavadnega ni, če javni denar dobiva betonarna. Če pa denar sledi človeku, ki je sprva vodil betonarno, potem cvetličarno in na koncu vinsko klet, pa je nenavadno. Podobnih primerov je bilo precej."
Mirno sem zaspal, vse je normalno.
Na prometnem znaku piše 30, ampak mi vemo, da je to v resnici 50. Na razpisu piše vrhunski avtor, ampak mi vemo, da je to za nas svobodnjake. Državne podpore so za podjetja, ampak mi vemo, da so za primerne posameznike. In tako dalje v nedogled.
Seveda povsod obstaja zapovedan red in realnost, ki hodi po svoje, a menim, da je pri nas ta razlika velika in pomembna. Človeški možgani potrebujejo red, saj jih najbolj uniči kaos. Pri nas ogromno energije morajo porabiti za prevajanje iz tistega, kar je napisano, v tisto, kar pomeni.
Prevajate pa lahko samo, če imate moč, da si pravilo tisti trenutek izmislite, ko ga potrebujete. Kar pomeni, da vsakič znova postajate graščak, h kateremu je hodil ubog tlačan, nepismen in zbegan, on pa mu je vsakič povedal novo razlago, ki ga je še bolj zbegala in predvsem prikrajšala. Zato je pravila sovražil, ker so bila tako elastična. Prav zato se je nastajajoče meščanstvo proti tej elastičnosti divje bojevalo in Angleži so izsilili prvo omejitev kraljeve samovolje v začetku 13. stoletja. No, mi še nismo tam.
Možgani pa ne morejo živeti brez razlag. In nenadoma veste: za vsem stojijo kemični izpusti letal! Ali pa Putin! Gluten! Obama! Cepljenje! Islamisti! Multinacionalke!
Dobrodošli v deželi paranoje. Če potrebujete konkretne podatke, preberite kolumno Ljudstvo se je prebudilo.
Naše iskanje skritega smisla pomeni veliko opravičilo za naše slabe voditelje in šefe: ko gledamo te nameščene sorodnike, znance in prijatelje, kako se spotikajo čez odločitve in počnejo neumnosti, imajo tisti, ki so jih namestili, najboljši mogoč zagovor v našem vztrajnem prepričanju, da nismo priča nesposobnosti in neumnosti, marveč imajo ti bedaki skrit načrt, saj tisto, kar vidimo, ni nikoli tisto, kar je.
Ochamova britev pri nas še nikogar ni obrila.
Če je resnica tisto, kar je izgovorjeno, je torej tisto, kar je napisano, laž.
Oči nas torej vedno varajo, prek ušes pa dobimo resnico.
Gospodar namreč govori, hlapec pa le posluša.
Ljudstvo se je instinktivno prilagodilo: polovica naroda ne prebere niti ene knjige na leto, po mednarodni raziskavi jih je čez 70 odstotkov funkcionalno nepismenih. Možgani se pač nočejo obremenjevati z nečim, česar ne potrebujejo.
V šolah je takoj treba začeti radikalno varčevati in najprej zavreči predmete, ki ničemur ne služijo. Recimo opismenjevanje, branje in računanje. Dva in dva je pač toliko, kot reče šef, ne pa vi.