Napad na realnost

Potem ko so tisti, ki se jim je letos uspelo povzpeti na oblast, jasno pokazali svojo rentniško mentaliteto in pomanjkanje kakršnekoli resne razvojne vizije – saj je edino, kar jim pride na pamet za reševanje kriznega položaja, nabijanje dodatnih davkov že tako močno obdavčenim državljanom –, so začeli pospešeno izgubljati stik z realnostjo in napadati tiste, ki jim to prikazujejo. Pri tem krivca ne vidijo samo v domači opoziciji in tistih nekaj "malopridnih medijih", ampak tudi v mednarodnih ustanovah. Tako je gospodarski minister Stepišnik pred kratkim lamentiral, kako da Evropska komisija "ne razume Slovenije", ko nasprotuje državni pomoči "izbranim" podjetjem (takšna pomoč je v evidentnem nasprotju s pravili Evropske unije). Še dlje je šla njegova predpostavljena, tj. premierka Bratuškova, ki je napovedala kar tožbo zoper bonitetno agencijo Moody's, ker naj bi Sloveniji z znižanjem bonitete storila krivico. Zadnje kaže na nepripravljenost soočiti se z resničnim stanjem v državi. Ali kot je dejal Matej Lahovnik, tožiti bonitetno agencijo je tako, kot če bi nekdo tožil izdelovalca ogledal zato, ker mu ne ugaja njegova podoba v njem. Seveda ocenam teh ustanov ni mogoče vselej popolnoma verjeti. Prav tako ni mogoče izključiti partikularnih motivov tistih, ki jih vodijo, in s tem njihove pristranskosti. Vendar njihove ocene niso nekaj zavezujočega. Pomenijo zgolj oporo vlagateljem za odločanje o naložbah, na katero se ti lahko naslonijo ali pa tudi ne. In če te ocene upoštevajo, potem jih očitno imajo za realistične. Pa če se vlade posameznih "prizadetih" držav ob tem postavijo na glavo. Očitno vladajoči menijo, da je Slovenija nekakšen unikum, kjer pravila razvitega sveta ne veljajo. Zato zunanji dejavniki vanjo ne smejo posegati – razen takrat, ko jo je treba oskrbeti s finančnimi resursi. Vendar vlada v tem svojem bivanju v lastnem namišljenem svetu ni osamljena. Družbo ji delajo osrednji mediji ter velik del civilne in akademske sfere, na čelu s t. i. vstajniki. Protievropski, protizahodni in protikapitalistični sentimenti, ki jih v zadnjem času intenzivno širijo ti krogi, tako pomenijo upor zoper realnost. Takšno vedenje kaže na neko fundamentalno nezrelost. Na nezmožnost soočiti se s svojimi dejanji in prevzeti odgovornost zanje. Namesto tega prelagajo krivdo na tiste, ki opozarjajo na slabosti in ki nočejo servisirati dosedanjega zavoženega načina življenja te družbe. Zakaj ne bi uvedli še postopkov zoper vse, ki Sloveniji nočejo posoditi denarja pod dovolj ugodnimi pogoji? V težnji po ohranitvi pajdaškega kapitalizma se vladajoča garnitura – ob pomoči lokalnih revolucionarnih sanjačev – očitno odloča za spopad z institucionalnim okoljem razvitih zahodnih družb. Kar bi lahko privedlo do izolacije. Tako nas bodo kaj lahko pripeljali v položaj, podoben tistemu iz zgodbe Frana Milčinskega, ko so se Butalci spopadli s pametjo – in zmagali! Kaj bi takšna butalska zmaga pomenila, bi državljani zelo kmalu občutili v svojih družinskih proračunih.