Naj samozaposlenim bolniško krije država?

Zdaj je plačevanje zdravstvenih dajatev v zvezi z bolniškimi odsotnostmi na splošno urejeno tako, da njihovo financiranje pade na pleča države šele po tem, ko je zaposleni bolniško odsoten trideset dni. Ko torej kot zaposlene osebe plačujemo javnemu zdravstvu za svoje bolniške odsotnosti, to plačujemo šele za primer in obdobje, ko bomo na bolniški več kot trideset delovnih dni – od tam naprej nam plačo krije država.

Kaj pa do takrat? No, do takrat gredo stroški na račun delodajalca. Če gre na bolniško odsotnost nekdo, ki je redno zaposlen, mu nadomestilo plačuje podjetje. Če gre na bolniško (so)lastnik podjetja, si bolniško v principu plačuje sam, saj gre plačilo iz podjetja, kjer je (so)lastnik.

Po isti "logiki" so "uredili" tudi status samozaposlenih; bolniške si plačujejo sami, kakor vedo in znajo, ker so pač "lastniki svojega posla". Logiko za to ureditvijo je pred nekaj dnevi na nacionalni televiziji na svoj način pojasnila resorna ministrica dr. Anja Kopač Mrak, ki je povedala nekako v tem stilu: "Samozaposlene se razume kot delodajalce, zaradi česar lahko vplivajo na svoj posel, kar za zaposlene ne velja." Tako naj bi samozaposleni že nekako poskrbeli sami zase.

Je to prav(ično)? Mislim da ne.

Poglejmo konkreten primer iz resničnega življenja.

Mesta brez dreves so kot telesa brez duše 

Primer mojega znanca

Imam znanca, ki je že kakih petnajst let samozaposlen, najdlje prek statusa samostojnega podjetnika, pri katerem si, ker je nad cenzusom, sam plačuje ustrezne prispevke in delovno dobo. V tem času se mu je zgodilo marsikaj. Njegov posel, pa tudi dejavnost, v kateri deluje, in pri kateri uporablja računalnik in možgane, je v tem času doživel(a) vzpone in padce. V obdobju do leta 2008 je skušal razširiti svojo samostojno dejavnost ter jo v partnerstvu prestaviti na višjo raven. To pomeni, da je želel s partnerjem vzpostaviti podjetje ter začeti poslovati v najetih prostorih itn.

Ni jima uspelo. Kriza je upepelila njune ambicije in moral se je vrniti v prvoten status, torej k delu na domu, pri katerem ima sicer minimalne obratovalne stroške, a je hkrati obsojen na to, da je ves čas odvisen sam(o) od sebe. Svoboda je lepa, a pogosto tudi zelo težka.

Letos poleti ni imel veliko časa za sprostitev, saj je moral urediti veliko osebnih reči. Zato je v jesen prišel že precej napet in nespočit. Potem pa so ga v začetku septembra zasuli z naročili.

Ker je imel čez poletje relativno nizke prihodke, za nobenega od naročil ni rekel ne. Vzel je vse in se vpregel v delo. Delal je ob koncih tedna ter tudi popoldan in zvečer, včasih še ponoči. To je klasika samostojnega podjetnika, ki je obsojen na sezonske cikle. Čez poletje precejšnje zatišje, potem pa tak pritisk, da skoraj ne moreš dihati.

Po mesecu in pol tega čezmernega dela, v katerem je poskusil opraviti posla za tri ljudi, je na robu izgorelosti. Slabo počutje, stalna utrujenost, nezmožnost dobrega spanja in drugi simptomi so pokazali, da je gotovo šel tudi čez rob. Tako je o tem obvestil svoje poslovne partnerje in napovedal, da bo za prihodnjih nekaj tednov močno okrnil svoje običajno delo.

Če bi šel znanec k zdravniku in mu povedal o svojih zdravstvenih težavah, bi brez težav dobil bolniško za več tednov. Pravzaprav zdravniki v takih primerih lahko človeku odobrijo tudi bolniški stalež za en mesec, vse do takrat, ko stroške bolniške plačuje podjetje. Na točki, ko to preide na državo, je seveda že drugače – potrebna je komisija, ki odobri nadaljnji bolniški stalež.

On seveda tega ni storil. Od tega ne bi imel nobene koristi. Ker je samostojni podjetnik, mora tako ali tako plačevati fiksne obveznosti za svoj status, bolniška pa pri tem ne igra posebne vloge. 

Zgornja ministričina izjava: "Samozaposlene se razume kot delodajalce, zaradi česar lahko vplivajo na svoj posel, kar za zaposlene ne velja," mu pri tem tudi ne pomaga kaj dosti.

Če si bolan, ne moreš poskrbeti zase. Zase lahko samozaposleni skrbi, če je zdrav.

Bodo po drugem tiru vozili parni vlaki?

Dvojnost (samo)zaposlitve

Ključen moment, ki ga je omenila ministrica kot argument za zdajšnjo ureditev, je torej v tem, da so samozaposleni v bistvu delodajalci. Sicer sami sebi, a to je detajl, ki se ga ponavadi spregleda.

Dejstvo pa je, da samozaposleni niso zgolj delodajalci. So tudi zaposleni, torej delojemalci. Posle, ki jih pridobijo, morajo izvesti tudi operativno. Njihov status torej ni enostranski in enoplasten. Če so bolni, ne morejo niti pridobivati poslov niti jih izvesti. Nastradajo na obeh straneh.

Pri tem se dvojnost njihove zaposlitve pri bolniških izplačilih ne upošteva; tam se šteje samo ena razsežnost njihovega dela, torej ta, da je samozaposleni delodajalec samemu sebi. Kaj pa druga dimenzija, dimenzija klasičnega zaposlenega? Ta se pri bolniških ne upošteva.

Kako je torej v praksi z bolniško pri samozaposlenih? Lahko gre k zdravniku in jo dobi, vendar to prav nič ne vpliva na njegov status. Še vedno mora plačevati fiksne prispevke za svoj samozaposlitveni status, s čimer ima dejansko dvojni minus: po eni strani mora svoj samozaposlitveni status fiksno financirati, po drugi strani pa med boleznijo ne more delati. Ko je samozaposleni bolan, mora iz svoje rezerve torej vseeno plačevati fiksne prispevke, hkrati pa od tam kriti tudi svoje življenjske stroške.

Kaj se zgodi, če ima otroka, ki zboli? To je status, pri katerem redno zaposlenim v podjetjih pripada stoodstotno nadomestilo. Kaj pa pri samozaposlenih? Nič takega ni, tudi skrb za otroka morajo vzeti na svoja finančna pleča.

A to še ni vse.  

Razpršenost delovnega rizika

Dvojno negativen položaj samozaposlenega se pokaže tudi v primerjavi med delodajalcem, ki dela v majhnem podjetju z vsaj nekaj zaposlenimi, in klasičnim samozaposlenim, ki je samo samemu sebi delodajalec.

Četudi je podjetje majhno, ima delodajalec v njem veliko udobnejši status v primerjavi s samozaposlenim, ki je odvisen sam(o) od sebe. Če zboli delodajalec v manjšem podjetju, lahko posle – tako njihovo pridobivanje kot njihovo izvajanje – vsaj v neki meri preloži na druge zaposlene. Že s tem je dosežena velika razbremenitev.

Potem je tu še druga reč. Če je zaposlenih več, potem tudi preostali zaposleni – poleg delodajalca samega – s svojim delom generirajo finančno rezervo, iz katere podjetje lahko črpa v primeru njihovih bolniških odsotnosti. Poleg lastne rezerve, ki jo delodajalec, če v podjetju dela tudi sam, generira s svojim delom, je torej tu še rezerva, ki se generira z delom drugih. To ključno razbremenjuje delodajalca v majhnem podjetju v primerjavi s tistimi, ki so samozaposleni, seveda pa so pri velikih podjetjih rezerve še ustrezno večje.

To sta samo dve od najočitnejših razlik med zaposlenimi delodajalci in samozaposlenimi.

Kaj torej storiti?

Rešitve obstajajo

Na dlani je več preprostih rešitev. Ključno je to, da se začne upoštevati dvojnost statusa samozaposlenega, da je torej delodajalec in delojemalec hkrati. Če ima zaposleni izkazano večletno delovanje v tem statusu (s čimer se lahko zelo omeji morebitne manipulacije), bi mu morala nova ureditev priznati pravice, ki so vsaj polovično enakovredne tistim, ki so redno zaposleni. Vsaj polovično. Morda tudi več. To se lahko naredi z bolniškim nadomestilom v določenem obsegu, ki bi ga izplačala država, ali pa tako, da bi bil samozaposleni v času bolniške oproščen plačevanja svojih rednih dajatev v okviru svojega statusa.

Če kdaj, je to spremembo treba narediti ravno zdaj, ko smo v fazi gospodarske rasti. Veliko samozaposlenih namreč izvira iz časa gospodarske krize, ko je bil ta status edina oblika, s katero je sploh lahko nastopal na trgu dela, pri čemer bi bilo za marsikoga od njih včasih celo lažje, če bi poskušal na vse načine izkoriščati razne oblike socialne pomoči.

Zdaj, ko se je gospodarstvo (vsaj za neko obdobje) obrnilo navzgor, je primeren čas, da samozaposleni dobijo nekaj javnih bonitet. To je pod črto gotovo dobro za vse nas. Zakaj?

Zaradi tega, seveda, ker se na ta način blaži tudi njihovo srednjeročno in dolgoročno zdravstveno stanje in ohranja njihovo delovno sposobnost. Obstanek v stresnem samozaposlenem statusu skozi večino delovne dobe lahko pri nekaterih korenito vpliva na njihovo splošno zdravje, tisti, ki huje zbolijo, pa bodo koncu pristali na ramenih javnih zdravstvenih financ. Preventiva je veliko cenejša in kritje bolniške samozaposlenim bi se gotovo izplačalo že čisto ekonomsko. Zaradi vsega tega je iz prihodnjih proračunov smiselno začeti namenjati sredstva za blažitev teh problemov.

Razplet

Po uradnih podatkih je samozaposlenih okoli 90 tisoč, torej nekje od 10 do 12 odstotkov aktivnega delovnega prebivalstva. To je veliko ljudi.

To je veliko pametnih ljudi. Veliko pametnih ljudi, ki znajo sami zaslužiti za svoje življenje. Veliko pametnih ljudi, ki znajo sami zaslužiti za svoje življenje in imajo tudi volilno pravico.

Že samo njihovi glasovi lahko tisto stranko, ki bo imela ustrezne programske rešitve na temo javnega kritja njihovih bolniških odsotnosti, prihodnje leto pripeljejo v parlament ali pa jo precej okrepijo.

Samo tole vam rečem: jaz bom volil zanjo.