Na braniku privilegijev

V senci odločitve ustavnega sodišča o tem, da je Janeza Janšo treba izpustiti iz zapora, je ostala še ena prav tako pomembna razsodba, ki jo je ta najvišja sodna instanca v državi sprejela v približno istem času. Gre namreč za ustavitev preiskave odvetnikov, ki zastopajo Boška Šrota in Andrijano Starina Kosem. Tem so – kljub temu da niso bili ničesar osumljeni – preiskovalni organi na podlagi odredbe ljubljanskega okrožnega sodišča zasegli podatke o njihovih strankah.

Ta preiskava je pomenila grobo zlorabo pravosodja, ki po svoji škandaloznosti – čeprav nikomur ni povzročila odvzema svobode – ni prav veliko zaostajala za procesom v zadevi Patria. Pravica do obrambe je namreč ena od temeljnih civilizacijskih pridobitev. Vsakomur, ki je deležen kazenskega pregona, mora biti omogočena pravna pomoč usposobljenega zagovornika. Za to, da lahko zagovornik uspešno opravlja svoje delo, je nujna zaupnost odnosa z njegovim varovancem; kar pomeni, da so informacije, ki jih pridobi od njega, tajne in jih ni dolžan (razen v izjemnih primerih) deliti z drugimi.

Omenjenega posega ni mogoče razumeti drugače kot oviranje dela odvetnikov ali celo kot poskus njihovega ustrahovanja. To so manire, ki so bile značilne za realsocialistične režime, kjer se je pogosto dogajalo, da so oblasti poleg političnih oporečnikov preganjale tudi tiste, ki so jih zagovarjali na sodišču. Takšne tendence, usmerjene v krepitev represivnosti in arbitrarnosti državnih institucij, pomenijo občutno degradacijo že tako nizkih standardov pravne varnosti. Zato zgolj ustavitev teh postopkov ni dovolj. Tisti, ki so odgovorni za njihovo sprožitev, bi morali zanje odgovarjati! Morda se nekaj vendarle premika Vendar so takšne prakse izraz živčnosti centov moči, ki obvladujejo tranzicijsko Slovenijo. Dogajajo se namreč nekateri pozitivni premiki; takšni, ki pomenijo vzpostavljanje ureditve, utemeljene na zahodnih civilizacijskih standardih (omenjene odločitve ustavnega sodišča spadajo v ta okvir). To so sicer šele prvi koraki, zato je kakršnakoli evforija močno preuranjena. A obetajoče se spremembe, ki so predvsem posledica zunanjih dejavnikov, so vendarle razlog za nemir in nelagodje v vrstah tistih, katerih življenjski interesi so povezani z ohranjanjem zdajšnjega stanja. V boj zoper zle tujce Zato so se (znova) odločili za družbeno mobilizacijo. Tako je skupina javno prepoznavnih osebnosti, na čelu z ekonomistom in "vrhovnim svečenikom" ideologije nacionalnega interesa Jožetom Mencingerjem, prek tednika Mladina sprožila peticijo z bombastičnim naslovom Preprečite razprodajo!. Podpisniki se zavzemajo – kakopak – za ustavitev prodaje strateško najpomembnejših podjetij v državni lasti (tako imenovane družinske srebrnine) tujcem. Ti zlobni tujci naj bi namreč kot hijene prežali na slovenska podjetja (tako so jih upodobili tudi v omenjeni reviji), da jih bodo lahko poceni pokupili in v njih izkoriščali brezpravno slovensko delovno rajo.

Tovrsten "rdeči šovinizem", ki vidi tujce (predvsem tiste z Zahoda) kot lakomneže in izkoriščevalce, je že dlje časa tako rekoč zaščitni znak slovenske levice. Tiste levice, ki se tako rada trka po prsih s svojo odprtostjo in svetovljanstvom. In kar je še posebej sprevrženo, proti prodaji podjetij tujcem agitira medij, ki je sam v večinski tuji lasti – za povrhu gre še za kapital precej sumljivega izvora. Privatizacija kot grožnja privilegijem Ob vseh velikih besedah o obrambi nacionalnega interesa gre pri tej protiprivatizacijski kampanji izključno za ohranjanje privilegijev. Zato je zavajajoč, da ne rečemo zlagan zapis v peticiji, da njeni podpisniki od prodaje oziroma neprodaje nimajo koristi. Med njimi jih ni prav veliko takšnih, ki od obstoječega družbenega modela ne bi imeli zelo konkretnih – materialnih in/ali drugih – koristi. Velika večina jih spada med podpornike tranzicijske levice, njihove poklicne kariere pa so povezane z javnim sektorjem ali sektorjem, odvisnim od države. Od obsežnega javnega sektorja ter spolitiziranosti in monopolov v ključnih družbenih podsistemih so odvisni njihove uradniške, novinarske in akademske kariere, položaji mnenjskih voditeljev ter s tem povezan vpliv v družbi.

Očitno se nosilci privilegijev zavedajo, da bo tudi aktualna vlada, ki so jo sicer imeli za svojo, nadaljevala privatizacijo. S tem bodo nepovrnljivo izgubili močan vzvod za obvladovanje družbe. Vemo namreč, da so državna podjetja najpomembnejši oglaševalci v medijih, tako da tisti, ki ima nadzor nad temi podjetji, precej vpliva na medijsko poročanje. To pa je nekaj, čemur se naši socialisti nikakor ne bodo pripravljeni odreči. Zato se bodo bojevali ne samo proti privatizaciji, ampak tudi proti drugim sistemskim spremembam – do zadnjega evra davkoplačevalskega denarja.