Mojstri za škandale

Teden dni po volitvah se tempo medijskega konstruiranja škandalov ne umirja. Kot da je bilo v predvolilnem zaletu premalo umazanih zgodb in je treba z njimi nujno nadaljevati, sicer nas bo pogubilo neadrenalinsko drsenje v čedalje hujši obup resničnosti. Od včeraj so na sporedu državljani v trenirkah, čeprav si občinstvo še ni utegnilo opomoči od "škandala" s spletno objavo videoposnetkov vladnih sej. Ni časa, da bi se človek vprašal – kaj je pri tej objavi, ki naj bi bila nič manj kot slovenski WikiLeaks, sploh škandaloznega? Razkrita tajnost podatkov? Katerih? Da je Katarina Kresal zagovarjala nakup policijskega vodnega topa? Da sta se pričkali z Irmo Krebs? Da so ministri, kot je ponazoril Borut Miklavčič, sami sebi največja ovira in nasprotnik? Vse to res ni nič novega. Ogorčenje zaradi objave je popolnoma odveč, in če odmislimo intrige o tem, kdo in zakaj je te posnetke objavil, ostane le začudenje nad vnemo medijev, ki poskušajo iz te banalnosti ustvariti resen škandal in posredno povzročiti kopico novih preiskovalnih stroškov.

Čudna je servilnost medijev pri obrambi najpomembnejšega motiva v ozadju ogorčenja nad objavo posnetkov: prizadetega samoljubja politikov, njihove ogrožene narcisoidnosti. Tega pojma se je pred kratkim dotaknil (visoko)šolski minister Lukšič, ki je v govoru na podelitvi Zoisovih nagrad dejal, da Slovenija potrebuje državnike, ne pa politikov, ki se razglašajo za apolitične; po njegovem je apolitičnost prostor egoističnega individualizma in narcizma. Vse lepo in prav, toda prav ob podelitvi najvišjih znanstvenih nagrad v Sloveniji je bilo praktično več medijske pozornosti namenjene "škandalu" zaradi izbire slavnostnega govornika kot pa samim nagrajencem in njihovim znanstvenim dosežkom. Minister Lukšič je izbral kar samega sebe, čeprav se je ministrstvo že nekaj mesecev prej za slavnostni govor dogovorilo s predsednikom Danilom Türkom. Škandal je bil popoln, ker se je na vabilu znašel natisnjen zlati grb, ki ga smejo na vabilih za protokolarne dogodke uporabljati le predsedniki države, vlade in državnega zbora. No, predsednik države je pokazal državniško držo in se je podelitve udeležil. Videti je bilo takole: pritajeno mrmranje v polni dvorani preseka patetičen ženski glas iz zvočnikov, ki napove prihod predsednika. Vsi umolknejo in vstanejo, moški si zapnejo gumbe na suknjičih, predsednik prikoraka do prve vrste, prikima trem, se rokuje z dvema, da z rahlim dvigom rok znamenje, da lahko sedejo (on sede prvi), na oder prideta umetnika in začneta izvajati himno in vsi spet vstanejo … Eno samo ritualno krmljenje politikovega samoljubja.

Povsem enaka diagnoza se kaže pri predsednikih najmočnejših strank, ki se jima niti teden dni po volitvah ne uspe dogovoriti za sestanek oziroma pogovor o morebitnem sodelovanju. Komentator Žurnala je njuno napenjanje mišic označil za otročje. Meni se zdi to žaljivo do otrok. Res znajo biti neizprosno egoistični in trmasti, a tega ne gre zamenjevati z neozdravljivim samoljubjem dandanašnjih top politikov. Zoran Janković in Janez Janša se pod nobenim pogojem ne bosta nič dogovorila, nihče od njiju nima za to niti najmanjšega namena, igra s sestankom je le predstava dveh kroničnih narcisov. Zato je namesto normalne novice, da sta se dogovorila o sodelovanju pri ključnih političnih vprašanjih, škandalozna novica dneva – prazen nič –, da se ne zmoreta dogovoriti o ničemer. Prihodnost slovenske države je na žalost odvisna predvsem od tega, koliko se bo kateri od politikov bal prizadeti svoje samoljubje in očaranost nad svojo oblastno podobo.