Mit o očiščenju politike

Ta naj bi bila prežeta s korupcijo in drugimi malignimi pojavi. Zato izboljšanje stanja v družbi naj ne bi bilo mogoče, vse dokler ne bo korenitih sprememb v njenih vrhovih.

Glavni dokaz za te trditve naj bi bilo prav omenjeno poročilo, ki je obremenilo prvaka obeh največjih političnih strank v državi. Tako so številni, od Gregorja Viranta do vstajnikov, začeli ponavljati mantro, kako da je najpomembnejša stvar, da se "skorumpirana" Janša in Janković umakneta iz politike. Dokler se to ne bo zgodilo, za nas pravzaprav ni rešitve.

Enačenje, ki zakriva razloge Težava tovrstnih "očiščevalcev" je njihovo "vsegliharstvo". Ne gre samo za to, da je teža dejanj, očitanih omenjenima politikoma, precej različna, tako kot tudi utemeljenost teh očitkov. Tako se zabrisuje odgovornost za razmere v državi, v smislu: "Krivi so vsi, ki so od leta 1990 v politiki." Ta pa nikakor ni v ravnovesju. Ve se namreč, kdo je vladal večino tranzicijskega obdobja (na več desetletij podlage) in kdo obvladuje ključna družbena področja.

Seveda se je mogoče strinjati z oceno, da je korupcija velika težava in da je v Sloveniji precej razširjena. Kakor tudi s tem, da je treba tiste, ki so vpleteni v koruptivno početje, primerno sankcionirati. Vsekakor je pohvalno, da se krepi občutljivost javnosti za te zadeve. Vendar pa se je treba lotiti resničnih razlogov zanje.

Korupcija ne obstaja (zgolj) zaradi tega, ker ključna mesta v politiki in drugod zasedajo pokvarjeni posamezniki. Zato rešitev tudi ni v tem, da se od nekod pojavijo "neomadeževani" ljudje in zasedejo te položaje – kot si številni to naivno predstavljajo.

Ključni razlog korupcije je sistemske narave. Skriva se v značaju tako imenovanega "tovarišijskega kapitalizma", kakšen se je izoblikoval v tranzicijskem obdobju. Gre za zlizanost politične, poslovne in preostalih elit. S tem je povezana zaprtost, ki se kaže v obstoju monopolov na različnih področjih, ti vplivnim skupinam omogočajo privilegije. Ravno to, torej interesi teh skupin, so ob neučinkoviti pravni državi glavni generator korupcijskih aktivnosti, ne pa nekakšna posebna nepoštenost slovenskih politikov. Povprečen slovenski politik verjetno ni nič bolj nepošten od povprečnega slovenskega državljana.

Boj proti korupciji bo tako obsojen na neuspeh, če se ne bo loteval sistemskih pogojev za njeno razraščanje. Temeljiti mora na uvajanju tistih reform, ki bodo privedle do vzpostavitve pogojev za normalno delovanje tržnega gospodarstva in uveljavljanje zasebne pobude na različnih področjih.

Kaj nam ponujajo novi obrazi? Raznorazne novonastale politične skupine, kakršna je stranka Solidarnost, postavljajo boj proti korupciji med svoje glavne programske prioritete. So med tistimi, ki se najbolj vehementno zavzemajo za "očiščenje" politike. Kljub temu da so se v njihovih vrstah znašli ljudje, ki so (bili) tesno povezani s politično opcijo, ki je večino časa vladala samostojni Sloveniji. Ki so torej aktivno soustvarjali zdajšnje krizne razmere.

Tudi njihovi pogledi nikakor ne ponujajo rešitev, ki bi vodile v zmanjšanje obsega korupcije. Nasprotno, s svojim vztrajanjem pri ideologiji "nacionalnega interesa" ter s tem povezanim nasprotovanjem privatizaciji, zagovarjanjem obsežnega javnega sektorja in poudarjanjem državnega nadzora pripomorejo k ohranjanju statusa quo. Tako niso alternativa, ampak so tudi sami del težave.

Ni (zgolj) politika tista, ki je potrebna očiščenja Če že govorimo o očiščenju, pa s tem ne mislimo le spremembe personalne zasedbe nekaterih položajev, ampak tudi vrednotnih vzorcev, ga nikakor ne moremo omejiti zgolj na področje politike. Karkoli so že mislimo o slovenski politični sceni, so se po letu 1990 vendarle zgodile bistvene spremembe. Tu imamo kljub vsemu opraviti s pluralizmom in konkurenco.

To pa za mnogo drugih področij ne velja. Ne samo, da se tam ohranjajo vrednote in načela nekdanjega nedemokratičnega režima, ampak igrajo ključno vlogo ljudje, ki so bili njegovi nosilci. To, da je na primer Branko Masleša na čelu vrhovnega sodišča, Zvonko Fišer pa na čelu državnega tožilstva, je bolj problematično od tega, da je Janković župan slovenske prestolnice. Ljubljana namreč ni edino mesto, ki ga vodi človek, zaznamovan s spornim ravnanjem. Takšne primere najdemo tudi v razvitih demokracijah. Nikakor pa tam na vrhu pravosodja ne najdemo ljudi, ki so v preteklosti sodelovali pri kršenju človekovih pravic in demokratičnih standardov. Vendar ti naših najbolj glasnih "očiščevalcev" ne motijo. Toliko o njihovi iskrenosti!