Minister in vedeževalka Karin

O krivdi in ministrovih žlezah Prejšnji teden me je v smeh spravila ideja našega obrambnega ministra, da bi s poligrafom dokazal svojo nedolžnost zaradi stomilijonskega propadlega kredita, pri katerem je sodeloval. Resno, ob dejstvu stomilijonske luknje naj bi davkoplačevalca zanimalo, ali ministru zaradi slabe vesti zatrepeta srček, se mu dvigne pritisk in steče znoj po čelu in hrbtu. Namesto poročila o stotih milijonih lahko dobimo poročilo o ministrovih žlezah! Če bi poligraf ob ministrovem razlaganju kreditnih poslov ostal miren, naj bi bil to neuraden dokaz čiste vesti in minister bi izpadel nedolžen. Ne me hecat! Normalno je, da ob tako izjalovljenem in za davkoplačevalce škodljivem poslu, kot je Grepov kredit, udeležence stiska v trebuhu in imajo megatone slabe vesti in poligraf ponori od švicanja in nezavednega stiskanja mišic. Če ne in ostane človek ne glede na posledice svojih dejanj hladen kot špricer ali celo veselo nasmejan, je to še desetkrat hujša diagnoza. Kaj je torej minister s poligrafom hotel doseči? Če bi poligraf pokazal, da minister švica in šprica od moralnega stresa in slabe vesti, bi bil to zanj slab izplen. Ampak če bi poligraf nasprotno pokazal, da se minister kljub zavoženemu kreditu počuti nedolžen kot dojenček, bi bila njegova diagnoza še slabša. Ideja o poligrafu torej ni najboljša, malo verjetno je, da ministrove žleze in notranji organi zanimajo kogarkoli razen njega samega. Zato je bolje, da minister najame vedeževalko Karin. Njeno mnenje bo imelo približno enako težo kot poligraf, vendar z dodano vrednostjo. Karin je toliko pametna, da se ne bi osredotočila na ministrov srček in švic, ampak bi v stekleni krogli našla bistvo – kreditno luknjo! V njej bi odkrila, da Grep ni prekletstvo, ampak blagoslov. Iz stomilijonske luknje bo namreč kmalu privrelo ogromno nafte in zemeljskega plina. V drugi polovici 2014 bo mlad, svetlolas in svetlook nogometaš iz območja nekdanje skupne države ustrelil nogometno žogo v stožiško prečko tako silovito, da bodo vibracije odprle zemeljsko razpoko, skozi katero bo privrela nafta. Na nesrečo bo nafta zalila ubogega nogometaša in pol drugih igralcev. Vsem bo mestna občina pozneje postavila desetmetrski spomenik iz črnega bazalta. Vsekakor pa bo od te luknje, ki bo iz bančne postala naftna, v Slovenijo priteklo toliko bogastva, da bomo postali Kuvajt na sončni strani Alp. Vse po zaslugi ministra in njegovih dveh šefov. O slabi vesti direktorjev Sicer pa ideja, da človek ni kriv, če nima slabe vesti, ni samo iz tega vica. Podobno so izjavljali šefi in direktorji zdravnikov, ki so jih zalotili pri korupcijskih poslih s svojimi dobavitelji. Direktorji trdijo, da niso vedeli, zato imajo čisto vest. Direktor pač ne more podrobno poznati vsakega zdravnika in vedeti za njegovo skrito dvojno življenje. Zato direktorji niso krivi, če kdo od zdravnikov zaide na slaba pota. Kar je celo res – glede slabih potov. Ni naloga šefov, da se vtikajo v psihološke profile svojih podrejenih. Morali pa bi imeti podatke, koliko jih stanejo posamezni potrošni materiali v primerjavi z bolnicami v Avstriji in na Češkem in Slovaškem in Poljskem. To niso skrivnosti in dolžnost direktorjev je, da imajo informacije. Direktor mora vedeti, ali za svoje milijone dobi enako število kolčnih protez, umetnih kolen, žilnih opornic in katetrov kot kolegi v Avstriji. In dolžnost direktorja je tudi, da ob odstopanju za več kot četrtino pokliče svojega zdravnika in njegovega dobavitelja na prijazen sestanek. Na tem se lahko lahko sporazumejo za normalno ceno, lahko pa direktor kar na sestanku napiše prošnjo tovarni za zamenjavo posrednika. Enako prijazen sestanek ima lahko z direktorjem tudi strokovnjak iz zdravstvene zavarovalnice, če vidi, da v strukturi cene neke tehnikalije izpadejo dvakrat dražje, kot je normalno daleč naokoli. Če je ta faktor še večji, pa lahko zavarovalničar diskretno opozori vsaj davkarijo, naj zadevo malo razišče. Nujno je namreč, da pri nekajkrat precenjenih nakupih posredniku ostajajo gore dobička, ki bi moral vsaj temeljito podpirati davčno blagajno, če že slabi zdravstveno. Ampak pogled na AJPES bo v številnih takih primerih razkril pav smešno male dobičke, kar enostavno ni mogoče. Zato bi davčni pogled hitro razkril, da se med vrsticami pogodb in računov marsikaj izgublja. Ni treba ponavljati, da bi mnogo medvrstičnih odkritij lahko neposredno predali policiji. A možnosti, za katere ni treba pisati nikakršnih zakonov, je še ogromno. Na primer to, da zavarovalničar in/ali direktor bolnice iz podatkov o posegih v svoji in drugih bolnicah opazita kakšne večje doktrinarne razlike, ki jih v sodobni medicini ne sme biti ali pa za njih obstaja nek utemeljen razlog. V zvezi s tem se spomnim legendarne študije golniškega profesorja Šuškoviča o čudaških razlikah v predpisovanju antiastmatičnih zdravil med regijami. Profesor je najprej pomisli, da je za to vzrok drugačno obolevanje za astmo med Gorenjci in Štajerci. Pa se je izkazalo, da je bila pravi vzrok zelo simpatična in agilna farmacevtska zastopnica, ki je svoje "stranke" nadpovprečno zavzeto zalagala z več informacijami, članki, drobnimi pozornostmi, skratka, bila je učinkovita, kot zastopniki drugih zdravil niso bili, zato je nastala omenjena razlika. Pojav sicer ni imel kakih hudih posledic za bolnike, je bila pa profesorjeva analiza dobra šola, naj zdravniki sledijo strokovnim smernicam in ne farmacevtkam, naj bodo še tako simpatične. A danes so drugi časi in drugačni načini pridobivanja informacij, zato morata direktor bolnice in zavarovalničar zelo hitro opaziti vsak večji odstop od pričakovanih doktrin. Lahko imamo na primer na trgu vsadek za dva tisoč evrov in drugega za desetkratno ceno, ki pa se vgrajuje le ob posebnih primerih zdravstvenih ogroženosti. Direktor in zavarovalničar morata vedeti, da je dražji v povprečju potreben le v 10 odstotkih primerov. In oba morata opaziti, če se ta odstotek nerazumljivo dvigne in prinese stotisočake ali milijone dodatnih stroškov. Pravi strokovni direktor bo v takih primerih itak že pred omenjenim dogodkom vedel, za kaj gre. Brez kontrolorskih namenov se bo pri vsakem novem posegu ali materialu že iz lastnega veselja pozanimal, v čem je izboljšava in v katerih primerih pride v poštev; in vsak zdravnik mu bo to z veseljem povedal. Zato ob kakšni nenavadni spremembi v bolnišničnih statistikah sploh ne bo treba iti v uradno inšpekcijo, ampak bo dovolj samo radovedno zanimanje, na katerega bo, logično, dobil jasen in razumljiv odgovor. Če ne, pa je to razlog za ukrepanje ali tudi namig policiji. Hočem reči, da ob dobro organiziranem vodenju bolnišnic že danes ni nobenega opravičila za koruptivne posle, in tam kjer so, je to najprej simptom slabega vodstva. Tam, kjer so zdravniki intelektualno živi osebki, ki se znajo med seboj pogovarjati in sta strokovna odkritost in radovednost norma, prostora za večjo korupcijo skoraj ni. Sploh ne tako, ki bi resno vplivala na bolnišnične stroške ali celo na strokovno doktrino. Strokovnemu direktorju, ki ima nekaj strokovnega znanja in statističnih podatkov, ni mogoče razlagati pravljic. Poleg tega zastopnik, ki ga znata direktor in zavarovalničar s podatki in argumenti stisniti v območje normalnih trgovskih marž, sploh nima finančnega prostora za podkupnine, nakazila v tujino in podobne nečednosti. Leglo korupcije je predvsem poslovni amaterizem direktorjev in vodstva. Korupcija se prepreči davno pred njenim nastankom – s kulturo odprtih strokovnih razprav in participacije vseh, ki jih določen problem zanima. Kjer ljudje nimajo veselja do skupnih strokovnih izzivov, pa želijo svojo prikrajšanost nadomestiti vsaj z denarjem. Domet tega je pri človekovem zadovoljstvu zelo majhen, ampak večina ljudi to prepozno opazi. Koruptivnost je zato oblika strokovnega cinizma, ko ljudje obupajo nad razvojem, napredkom, preseganju ozkih, interesnih združb. Slovenska zaprtost, vrtičkarstvo, odsotnost odprtih, javnih debat – vse to je gorivo za nastanek koruptivnih navez, če se pojavi priložnost. Če na primer poslovodenje bolnice postane dovolj amatersko, brez informacij, strokovnosti in odprtih, kolegialnih odnosov. Zaradi vsega naštetega lahko sklepamo, da je korupcije v našem zdravstvu še zelo veliko, goriva zanjo je namreč zaradi naših značajskih in družbenih lastnosti ogromno. Po drugi strani pa se njeno odkrivanje pravzaprav še ni zares začelo. Navsezadnje je velika racija, na katero je policija zdaj tako ponosna, prišla zaradi prijave enega od posrednikov. Če sem hudoben, verjetno enega tistih, ki jih je prijavljeni posrednik s svojimi koruptivnimi tehnikami preveč učinkovito stisnil v kot. Namesto da bi prizadeti posrednik na klasičen mafijski način obračunal s konkurenco, pa je v obračun raje vključil policijo, naj opravi namesto njega. Če se grem malo psihologije, to verjetno pomeni, da ni prvič, da posredniki za razsodnike pri svojih zdravstvenih poslih angažirajo kar državno upravo. Dvomim, da bi že v prvem takem poskusu šli takoj v boj z vsemi orožji. In če je moje sklepanje o slovenskem koruptivnem posredniškem psihoprofilu pravilno, nedavna zdravstvena racija kaže predvsem na dolgo in očitno tradicijo prepletenosti državne uprave in zdravstvene korupcije na najvišjih nivojih. Kar mi da slutiti, da z bojem proti korupciji sploh še nismo začeli.