Med politiko in menedžmentom

Kot je prejšnji teden v Le Mondu opozoril Marc Roche, sta bila Italijana tudi uradno na plačilnem seznamu banke, Grk pa je bil med letoma 1994 in 2002 guverner grške centralne banke. Ravno v tem času so se ob strokovni pomoči Goldman Sachsa na veliko prirejali podatki, s pomočjo katerih je Grčija šele lahko vstopila v evroobmočje. Papademosova vloga pri tem ostaja do danes sicer nepojasnjena, se pa že iz njegove funkcije jasno vidi, da ne more biti povsem brez krivde. Nekdanji uslužbenci te banke zasedajo pomembne položaje tudi v drugih državah, tako da človek zlahka dobi paranojo pred svetovno prevlado te – kot pravijo nekateri – finančne prostozidarske lože. Kot rečeno, nihče od omenjenih ni prišel na položaj po demokratični poti; nihče ni politik in kot tak obremenjen z ideologijo; vsi so mednarodno priznani strokovnjaki za področje financ. Z drugimi besedami: oni so tisti, za katere se predpostavlja, da vedo. Skratka, njihova legitimnost izhaja iz njihove vednosti. Vse lepo in prav, težava je le v tem, da nihče ne prizna, kako država na ta način izgublja svoj politični oz. demokratični značaj in se neopazno spreminja v podjetje. Na mesto politikov stopajo podjetniki, tj. menedžerji.

Ali je s tem kaj narobe? Prav nič, kolikor se kot odvečni predsodek odpravi temeljni postulat demokracije, po katerem nima nihče monopola nad oblastjo, zakonom in vednostjo; kolikor osnovni cilj zdravstvenih institucij ni nič več zdravje, vzgojno-izobraževalnih znanje in vzgoja, policije varnost državljanov … marveč ustvarjanje dobička. Natanko za to namreč pri podjetništvu v zadnji instanci tudi gre. Ali torej tvorijo bistvo države res finance? Ali pa so finance zgolj sredstvo za nekaj drugega?

Z neoliberalno navdahnjenimi kritiki trenutnega načina delovanja javnega sektorja v praktično vseh evropskih državah se je v mnogo točkah mogoče strinjati na ravni njihove kritike. Sistem bo brez dvoma treba korenito spremeniti, to je jasno vsem. No, težava je v tem, da med zlivanjem umazane vode iz kadi nočejo videti, da je v njej tudi dojenček, in na koncu zlijejo stran tudi njega. Če se stvari privedejo do absurda, potem je treba priznati, da je, na primer, uporaba slovenščine ekonomsko popolnoma neupravičena. Če bi se namesto nje uvedla angleščina, bi se konkurenčnost države v trenutku drastično zvišala.

Danes, v tem skoraj slavnostnem zgodovinskem trenutku, je najbrž vsakomur jasno, da se je Evropa znašla na prelomnici, na kateri se odloča o njeni nadaljnji usodi. Kot kaže, bo ena od pomembnejših odločitev ta, ali se bo demokratizirala ali tehnokratizirala. Trenutno se zdi, da je Fortuna na strani tehnokratov. Dokaz: Berlusconija in Papandreuja niso spodnesli ogorčeni protestniki, ampak trgi. V to smer se giblje vsaj pomembni del levičarske kritike. Ironija je v tem, da si kritika s tem prisvaja retoriko neoliberalcev, teh sovražnikov dojenčkov, in nehote sledi njihovi logiki, po kateri so trgi ključna mesta odločitve.

Morda kot predlog za nekoliko drugačen razmislek: ali ne bi bilo bolj produktivno gledati na trge kot orodja, kot, recimo, nekakšne merilne naprave, ki se odzivajo na politično stanje v državi? Kajti če drži, da je kriza medtem privzela politični značaj, potem to pomeni, da tista prava igra poteka drugje, namreč na relaciji med politiki in njihovim volilnim telesom. V skladu s tem je glavni problem ta, da se politiki odzivajo na dogajanje na trgu, namesto da bi se osredotočili na bistvo, se pravi na dogajanje znotraj volilnega telesa. Ali bi Berlusconija in Papandreuja lahko spodnesli trgi, če ne bi že prej izgubila zaupanja med svojimi volivci?

Ko se politiki ustrašijo demokracije, se običajno zatekajo k populizmu. Ko se znajdejo v težavah tehnokrati, se sklicujejo na stroko. Ampak trgi so lahko na koncu usodni tudi zanje. Kot bi rekli tržni fundamentalisti: trgi žrejo svoje otroke.