Med odgovornim in moralnim kapitalizmom

V osemdesetih letih je nastala posrečena anekdota o kopanju predora skozi Rokavski preliv. Zgodba gre nekako takole: Francozi naj bi začeli kopati in vrtati šele, ko so opravili vse potrebne tehnične izračune in meritve. Britanci so, nasprotno, najprej pripeljali vse potrebne stroje in orodja, šele potem pa so se spomnili, da bi bilo dobro opraviti tudi teoretični del posla. Anekdota seveda utrjuje stereotipno predstavo o Britancih, ki naj bi imeli nekakšen prirojeni odpor do teoretičnega dela. Teorije naj bi se lotili res šele takrat, ko drugače pač ne gre. In sodeč po zadnjih izrazito teoretsko naravnanih razpravah o "prihodnosti kapitalizma", je ta usodni trenutek prišel zdaj. Lahko bi se reklo, da so se v tem trenutku spet znašli pred temeljno zagato, v katero smer kopati predor, na koncu katerega se bo pokazala luč.

Zadnjo razpravo o smeri vrtanja je sprovociral Ed Miliband, vodja laburistov, s svojim vztrajnim reklamiranjem "odgovornega kapitalizma". Po njegovem mnenju lahko pravo smer pokažejo levosredinske stranke s predpostavko, da: "prvič, se sprijaznijo z novo fiskalno realnostjo, ki je taka, da je na razpolago občutno manj denarja, in drugič, začnejo na novo razmišljati o vlogi vlade pri oblikovanju pravil trga, tako da se spoprimejo z roparskimi praksami in pridobljenimi interesi, ki zavirajo ekonomijo, ter sodelujejo s zasebnim sektorjem pri ustvarjanju bolj poštenega in odgovornega kapitalizma". Miliband torej ni proti kapitalizmu – kapitalizem je sicer grozen, vendar to še ni zadosten razlog proti njegovemu obstoju, to je šele zadosten razlog za njegovo reguliranje. Skratka, poanta je zgolj in samo v tem, da se spremenijo pravila igre.

Cameronovo izhodišče je seveda povsem drugačno. Po njegovem mnenju je kapitalizem vpisan v otoški DNK. Sicer pa se je znova pokazalo, da je na ravni teorije Cameronova artikulacija politične racionalnosti precej prepričljivejša od Milibandove, pri katerem je vse preveč polovičarstva, nedoslednosti in negotovosti. Cameron je že večkrat dokazal spretnost pri tkanju konsistentnih zgodb. Še preden je postal premier, si je spretno prisvojil thatcherjansko tradicijo. Že njegova žena Samantha je ugotovila: "Družba obstaja, vendar ni isto kot država." To je po tem, da bo vse res ostalo v družini, z veseljem tudi sam večkrat ponovil. Samo krivdo za trenutne razmere je pripisal dolgi vladavini laburistov, ki so sklenili faustovsko pogodbo z bankami: namesto da bi jih regulirali, so šli z njimi raje v koalicijo in ustvarili turbokapitalizem. In medtem ko so se mala podjetja utapljala v birokraciji, je bila bankam dopuščena največja samovolja. (Priznati je treba, da imajo laburisti s temi očitki zares velike težave.)

Cameron torej stavi na mala podjetja – kapitalizem je treba zaščititi pred kapitalisti! –, zato prosti trg in nizki davki. Verjame in upa, predvsem pa najbrž tudi veliko moli, da se bo s tem ustvarilo večje bogastvo in sreča za vse. Obenem pa naj bi ta "ljudski kapitalizem" tudi povečal moralo: "Zakaj? Zato ker prosti trgi ustvarjajo neposredno povezavo med prispevki in nagradami, med trudom in rezultatom. Temeljna osnova tega je ideja nečesa za nekaj – ideja, ki jo moramo spodbujati, ne pa obsojati." Kot rečeno, Cameron je prepričljiv predvsem v teoriji. Njegova premoč nad Milibandom izhaja najbrž iz dejstva, da on v kapitalizem resnično verjame, medtem ko ga Miliband sicer podpira, ni pa o njem tako prepričan. Toda v praksi mu ne kaže preveč dobro. In natanko tu je njegova težava: ljudje njegovega kova so včasih radi argumentirali predvsem s prakso. (Čeprav so jo pred tem seveda po piarovsko prilagodili teoriji.)