"Vojne še ni konec. Slišal sem, da v bolnišnico v Vinkovcih, kjer se vsi zdravniki sklicujejo na ugovor vesti v primeru opravljanja splava, zdaj prihajajo za plačilo tisti z druge strani Donave pobijat naše otroke. Prav tako, kot so nas prihajali pobijat pred dvajsetimi leti."*
Izjavo duhovnika Damirja Stojića, ki je bila del maše za hrvaške vojne veterane, so predvajali na hrvaški nacionalni televiziji med glavnimi poročili. Izjava je dobila medijski prostor, ne da bi jo katera stran pospremila s kritičnim komentarjem, jo morda postavila v kontekst nacionalizma in mizoginije, s katero je prepojena hrvaška družba.
Ne, izjava je dobila medijski prostor in s tem na prefinjen način normalizirala nasilje nad ženskim telesom (med večerjo smo lahko gledalke tako videle svoje telo kot nacionalno ozemlje, ki ga mora dušebrižniška družba zaščititi pred agresorjem) ter dala legitimnost sovražnemu položaju predstavnika Katoliške cerkve.
Dostop do moči v javnem prostoru so mediji tako omogočili človeku, ki je pred kratkim na srečanju s študentkami filozofske fakultete v Zagrebu izjavil, da je skrajno neverjetno, da bi ženska zanosila med posilstvom; medtem ko ženskam, ki vsakodnevno bijejo bitke za nadzor nad lastnim telesom v konservativni in patriarhalni družbi, kot je hrvaška, sistematično onemogočajo dostop do moči v javnem prostoru.
Ženski boj ni novica, feministična družbena kritika je še vedno načrtno potisnjena na rob. A še bolj kot medijsko pozornost fašistoidni izjavi je pomembno problematizirati njeno vsebino ter aktualni kontekst, v katerem jo je Stojić izrekel.
Nacionalizem potrebuje matere
Na Hrvaškem je trenutno v vsaj šestih javnih bolnišnicah (v Kninu, Našicah, Vinkovcih, Požegi, Zagrebu in Splitu) ženskam onemogočeno storiti splav, saj vsi zdravniki v bolnišnicah uveljavljajo ugovor vesti. Ženske morajo torej iskati storitve v drugih krajih ali, še huje, v zasebnih ordinacijah, kar pahne njihovo odločitev v polje nelegalnega.
Pravica do odločanja o lastnem telesu postane privilegij, ki si ga lahko privoščijo (dobesedno, saj splavi na črnem trgu na Hrvaškem, po podatkih Jutarnjega lista, dosežejo cene do tisoč evrov) le ženske iz višjega razreda. Patriarhalno zatiranje se v tem primeru zlepi z razrednim vprašanjem.
Najrevnejše ženske, ki si nelegalnega splava ali vozovnice v sosednji kraj ne morejo plačati, so torej reducirane na prisilni inkubator za gojenje nacionalne suverenosti.** Ženske morajo torej biti matere, poosebljena domovina, ki rojeva nove pripadnice nacije. S splavom pa izničijo del nacionalnega, slabijo nacijo, so protidržavotvorne beštije, nad katerimi je treba vzpostaviti nadzor in lastništvo.
Lastninjenje, ki se podaljša tudi na novorojene otroke, ki tako niso svobodna bitja, temveč postanejo predmet v lasti nacije, ki lahko z njimi nemoteno razpolaga. Med ekonomsko krizo ni nič nenavadnega, da se vzpne nacionalizem, s katerim poskuša skupnost zaščititi samo sebe in izločiti Drugo, tujko, ki ogroža notranje ravnovesje.
Rasistične napade na telesa migrantk, prek katerih poskuša država obraniti svojo nacijo, spremlja tudi težnja po krepitvi nacije. Ženska telesa morajo biti podrejena služenju naciji in krepitvi njene notranje moči ter interesom oblasti in največji dar, ki ga lahko žensko telo podari državi, je nov državljan, predvsem moškega spola.
Delovna sila, ki jo bo kapital lahko izkoriščal, država pa omejevala. Napad na pravico do razpolaganja z lastnim telesom smo tako lahko spremljale v Španiji in v Litvi, pred kratkim pa se je v zvezi z vprašanjem reproduktivnih pravic izjasnila tudi največja hrvaška opozicijska stranka HDZ, ki je dejala, da namerava v primeru prihoda na oblast spremeniti pogoje za opravljanje splava in uvesti obvezno posvetovanje z duhovnico ali socialno delavko.
Politična volja je torej v krepitvi patriarhalnih razmerij znotraj države – kar pa nas ne bi smelo presenečati, saj so države same zgrajene kot orodje dominacije.
Žensko telo je lastnina
V resnici gre pri vprašanju splava prav za to, za lastništvo nad ženskim telesom, ne za zagovorništvo svetosti življenja, kot bi nas rade prepričale skupine pro-life. Življenje ni sveto, sveta je zasebna lastnina – v tem primeru žensko telo.
Ne problematizirajo se kapitalistično izkoriščanje, prekernost, brezperspektivnost, revščina, homofobija, v katere bodo pahnjeni otroci; ne. Pomembno je, da smo otroka iztrgale iz maternice in ji na čelo vžgale nacionalni simbol, da zagotovimo ohranjanje obstoječega stanja. O tem govori tudi dejstvo, da nekaterim ženskam zlahka odrečemo pravico do otroka (norim, lezbijkam, samskim), saj ne ustrezajo kanonu Matere, hraniteljice domovine. S svojimi subverzivnimi telesi bi lahko okužile bodoče državljanke in razkrojile državo. Bog ne daj!
Nedavno se je resda zganilo hrvaško ministrstvo za zdravstvo, ki je vodstvom bolnišnic zagrozilo s sankcijami v primeru, da ženskam ne bodo omogočili splava.
Korektne poteze oblasti ni treba prehitro hvaliti, saj ne poseže v temelje nacionalizma in patriarhalnih razmerij, ki gradijo tovrstne poteze zdravnikov, zgolj udari jih po prstih, ker ne upoštevajo človekovih pravic, ne razgrne pa konteksta, v katerem državi ustreza zatiranje ženskih teles. Pravica do splava s seboj prinese globok premislek o nacionalizmu in državi terin o tem, kako so naša telesa bojišča, na katerih se vse oblastne sile bojujejo za nadvlado.
______________________
* Izjava je v izvirniku v hrvaščini dostopna na: http://www.slobodnadalmacija.hr/Hrvatska/tabid/66/articleType/ArticleView/articleId/269093/Default.aspx
** Primer redukcije ženskega telesa na inkubator se je nedavno zgodil na Irskem, kjer so v bolnišnici klinično mrtvo žensko umetno ohranjali pri življenju, saj je bila noseča, otrokovo življenje pa je sveto (irska ustava prepoveduje pravico do splava). Primer se je končal z odločitvijo sodišča, da žensko smejo odklopiti z naprav in ji omogočiti dostojno smrt ter zavarovati njeno družino pred nadaljnjim trpljenjem.
1
