Lažne prioritete

Da bo torej nastopil čas medsebojnega razumevanja, spoštovanja in sodelovanja. Da se ne bo izključevalo drugače mislečih. Da bo Slovenija končno enkrat "zadihala s polnimi pljuči". Kako si novi upravljavci države predstavljajo udejanjanje teh načel, je postalo jasno zelo kmalu. Novinarju in fotoreporterju spletnega portala Pod lupo Janiju Božiču so odvzeli akreditacijo za opravljanje dela v Državnem zboru, zatem pa so zoper njega vložili še ovadbo. Zgolj zato, ker je fotografiral predsednico vlade, kako bere SMS-sporočilo, v katerem ji je ekonomist Peter Kraljič čestital k imenovanju. Podobno je novi obrambni minister Jakič vložil ovadbo zoper tednik Reporter in zahteval umik fotografije, ki jo je ta objavil in na kateri je razvidno, kako si je, še preden je bil imenovan, s svojim svetovalcem dopisoval o tem, koga vse je v "njegovem" resorju treba zamenjati. Sodišče je sicer njegovo zahtevo zavrnilo, si čimer se je jasno postavilo v bran svobode izražanja, še posebej o zadevah, ki so v javnem interesu (to je praksa, ki v slovenskem pravosodju žel preveč redka). In načrti oblastnikov, še posebej, če so povezani z morebitnimi "kadrovskimi čistkami", so vsekakor nekaj, kar javnost še kako zanima. In kako so na takšne "pritiske" na novinarje odzvali tisti, ki so tovrstno početje zelo radi očitali Janševi vladi? Po pričakovanju so se postavili na stran svojih političnih ljubljencev. Tako smo lahko v osrednjih časopisih prebrali, kako novinarji "vohljajo" za politiki in podobno. Jakiču je v bran stopila tudi kdo drug kot informacijska pooblaščenka, ki tako rekoč ne zamudi nobene priložnosti za nudenje "strokovne" podpore tistemu, kar je v interesu tranzicijske levice (očitno je to tisto, za kar je resnično "pooblaščena"). Na sploh si podporni sistem nove vladajoče garniture na vso moč prizadeva odvračati pozornost od resničnih težav. Medtem ko donosi slovenskih državnih obveznic rastejo v nebo (s tem pa tudi cena zadolževanja), so za dominantne medije postale glavna težava črne gradnje. Potem ko je zaradi svojega domnevnega črnograditeljstva moral odstopiti minister Maher, skoraj dnevno poslušamo zgodbe o tem, kdo vse od pomembnežev ima kakšen objekt, za katerega nima ustreznih dovoljenj. Seveda takšno početje ni nekaj, kaj bi veljalo hvaliti – sploh če to počne človek, ki naj bi vodil resor, ki se s temi zadevami ukvarja. Vendar pa: kakšno relevanco naj bi imela zgodba o črni gradnji, ki to več ni, ki jo ima v lasti žena ministra, ki to več ni? Še posebej, ker je črnograditeljstvo v mnogo primerih posledica pretirane regulacije in neživljenjskih birokratskih ovir. Tudi če bi v tem trenutku odstranili vse črne gradnje po Sloveniji, njen finančni položaj ne bi bil nič bistveno boljši, mednarodno zaupanje vanjo pa nič večje. In čisto nič ne pomaga, če si tisti, ki so prevzeli odgovornost za državo, zatiskajo oči pred realnostjo.