Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Četrtek,
8. 11. 2012,
8.11

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Četrtek, 8. 11. 2012, 8.11

8 let, 3 mesece

Laž s predsednikovim podpisom

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

"Dodal bi še to – to delo sem opravljal od leta 1975 naprej, leta 1978 sem odšel na služenje vojaškega roka, od koder sem se vrnil poleti, konec julija 1979, na svoje staro delovno mesto strokovnega sodelavca v komisiji za manjšinska in izseljenska vprašanja in tam izvedel iz medijev, s televizijskega poročanja, (poudaril Boštjan M. Turk) z veliko osuplostjo, kaj se je zgodilo v Velikovcu. In seveda, ta velika osuplost je bila značilna za mnoge ljudi, tako tu kot na Koroškem. To osuplost sem seveda delil s predstavniki organizacij koroških Slovencev in oni so jo delili z mano. V nobenem trenutku pa nismo vedeli, kako točno je prišlo do tega dogodka, kaj je bilo ozadje in kakšne so podrobnosti." (Spletna stran predsednika republike Slovenije Danila Türka, novinarska konferenca, 10. februar, 2011) Kako je trenutni predsednik "delil osuplost s predstavniki organizacij koroških Slovencev" in kako je vse "izvedel iz medijev", je poljubna trditev, ki jo v koncu volilne kampanje na laž postavljajo dokumenti iz arhiva SZDL, odkriti nedavno. Danilo Türk je namreč vse od tiskovne konference v začetku leta 2011 vztrajal pri tem, da je bil v razmerju do občutljive tematike koroških Slovencev v enakem odnosu kot drugi državljani SFRJ, to je v razmerju nepoučenega naivneža. A so dokumenti, objavljeni v ponedeljkovem Reporterju, že pokazali, da to ni bilo res. Po zaslugi Jožeta Hartmana, pomembnega funkcionarja SDV-ja, je bil namreč deležen privilegijev pri študiju, pač glede na razporejanje obveznosti, ki jih je imel v Socialistični zvezi delovnega ljudstva. Dokumenti, ki bodo v teh dnevih spet objavljeni v Reporterju, pa pomenijo korak naprej. Dokazujejo, da je nemogoče, da bi Danilo Türk za velikovški atentat izvedel zgolj iz medijev in ne imel ne do njega ne do splošne problematike koroških Slovencev v jeseni 1979 nobenega specifičnega razmerja oziroma posebne vednosti. Velikovški atentat, za katerega je zgodovinska znanost že dokazala (Igor Omerza v svoji zadnji monografiji), da sta imela pri njem ključno vlogo prav Türkov nagrajenec Tomaž Ertl in njegov "kolega" Janez Zemljarič, se je zgodil 18. septembra 1979. A 22. novembra 1979, to je dva meseca po dogodku, je Danilo Türk napisal poročilo, imenovano Informacija o občnem zboru Narodnega sveta koroških Slovencev (18. novembra 1979), in ga označi kot "strogo zaupno". Sekretar komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja ter narodnosti SZDL, današnji predsednik Republike Slovenije, je poročilo št. 32/4-79 namenil vrhu tedanje partije, (SDV) in SZDL, v Ljubljani in Beogradu. Njegovi prejemniki so bili tov. Sergej Kraigher, član predsedstva SFRJ, tov. Stane Dolanc, član predsedstva CK ZKJ, tov. Viktor Avbelj, predsednik Predsedstva SRS, tov. France Popit, predsednik Predsedstva CK ZKS, tov. Milan Kučan, predsednik Skupščine SRS, tov. Mitja Ribičič, predsednik Republiške konference SZDL Slovenije (neposredni nadrejeni Danilu Türku, op. Boštjan M. Turk) in še desetim drugim funkcionarjem. O Türkovem poročilu je bil tako obveščen sleherni politik v Ljubljani, ki je tedaj predstavljal vrh bodisi jugoslovanske bodisi slovenske totalitarne oblasti. V poročilu Danilo Türk s temeljito natančnostjo popisuje redni občni zbor Narodnega sveta koroških Slovencev v slovenskem kulturnem domu v Radišah blizu Celovca. Tam samega sebe navede kot "slavnostnega gosta" (str. 1), kar ga ne moti, da bi vseh, ki so mu nudili gostoljubje, nemudoma (poročilo je datirano z 22. 11. 1979) ne ovadil naprej. Čez dobre tri mesece je istim ljudem spet popisoval proslavo 25. letnice Zveze slovenskih organizacij na Koroškem: v poročilu ni nič manj izčrpen kot v prejšnjem besedilu. Poudariti je treba, da sta to le dva, sicer verodostojna dokumenta iz arhiva, opremljena z datumi, žigi, številkami spisa in vsem, kar spada k formalni naravi takšnih stvari. Pod tipkopisom je tudi avtogram Danila Türka, čisto tak, kakršen je na listini ob prisegi v državnem zboru 22. decembra 2007. Obstajati morajo tudi drugi podobni dokumenti o podobnih rečeh. Vendar sta že ta dva dovolj, da pade Türkova "teza" o tem, da je vse dogajanje na Koroškem spremljal "iz medijev". Njegova lastna poročila namreč dokazujejo, da je bil ne samo pasivni opazovalec dogajanja, temveč njegov aktivni člen, organsko povezan z najvišjim vrhom totalitarne oblasti na Slovenskem: bil je njen zaupnik, izvršnik (sekretar najpomembnejše komisije za vprašanja slovenske Koroške) in človek, ki je po logiki tedanjega dogajanja zelo veliko vedel, tudi o velikovškem atentatu. In tudi: v komisiji je imel mesto sekretarja, ne strokovnega sodelavca, kot je neresnično prikazoval na tiskovni konferenci februarja 2011 in kot vztraja tudi danes. Kdor se enkrat potopi v neresnico, to z lahkoto vsakič ponovi. Ko se s temi spoznanji bližamo koncu volilne kampanje, moramo odkriti, da temeljni demokratični mehanizem sodobne družbe, mediji, v primeru predsednika Danila Türka niso opravili svojega dela. Četudi so dokumenti, o katerih govorimo, dostopni vsakomur – in bi morali biti mediji prvi pri njih –, smo konec volilne tekme dočakali brez kakršnegakoli resnega posega v zgodovino tega človeka, ki si v vsakem režimu pač nadene drugačno masko, preprosto zato, da ostaja na vrhu. In ki nam deli "velike" lekcije o morali, tudi vsakodnevno, če situacija tako kaže.

Kakšne bodo posledice razkritja predsednikove laži o "védenju" v primeru koroških zgodb (velikovškega atentata), je težko napovedati. Demantiral jih bo sicer z največjo težavo, ker gre preprosto za originalne dokumente, ki povrh nosijo še njegov podpis. Njihove vrednosti tudi ne bo mogel kar tako zmanjševati oziroma relativizirati, saj se je – kot priča prvi odstavek – nanje tedaj odzval z neverjetno energijo. Čutil je namreč, da prihaja na plan skrita podoba Doriana Graya, tako kot z Vasilko Sancin, njegovim premoženjem in še čem, kar je pozabljeno v kakšnem arhivu in o čemer danes ne vemo nič.

A je naš zapis dosegel svoje le, če smo bralca opozorili, da tega trenutni predsednik nikakor ni počel sam zase. Bil je integriran v sistem, ki je temeljil na konverziji vrednot, na ovajanju, laganju, pretvarjanju, zastraševanju, ubijanju in razstreljevanju v zadnji instanci (velikovški atentat). Zato: ne gre za to, da bi Danila Türka umaknili v arhiv zgodovine, gre za to, da moramo tja pospraviti celoten sistem, ki se je potegnil prek osamosvojitve. Imamo namreč še enega predsedniškega kandidata, ki ima enak pedigre in enako negativno vlogo v destrukciji sodobne slovenske družbe v mandatu 2008–2011. Sliši na ime Borut Pahor.

Martinova nedelja ne bo priložnost, da spreminjamo ljudi. Bo pa izziv, da spremenimo sistem, ki takšne proizvaja, in ga enkrat že pošljemo tja, kamor spada – v ropotarnico zgodovine.

Ne spreglejte