Kulturni boj

Novica se je ravno prav cmarila in zorela, da je lahko na predvečer Prešernovega dne dosegla tisto neslavno dno, ki ga bodo zdaj vlekli na dan vsakič, ko bo kdo omenjal kulturnost. Kandidata za ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Žigo Turka, so namreč ob prihodu na slovesnost v Cankarjevem domu prav grdo oblajali, kot bi bil osebno kriv za labodji spev ločenega ministrstva. Sploh ne dvomim, da bodo ukinitev ministrstva in s tem povezani dogodki zaznamovali njegovo ministrovanje; če ne drugo, bo to odlična iztočnica za zavzemanje zelo priljubljene kalimero poze. Ubogi jaz. Ubogi umetniki, ubogi bodoči minister, ubogi mi vsi. Zaradi izpada peščice posameznikov so kulturni praznik zaznamovale tudi razprave o nekulturnosti in kulturnosti, tistim, ki so krivi za odločitev o ukinitvi ministrstva za kulturo, pa se je bržkone zdelo zelo fino, da so se kulturniki očrnili kar sami. Jaz bi sicer raje govorila o pomanjkanju bontona kot kulture, pa čeprav je včasih vse le stvar semantike, in ne vem, zakaj bi bili umetniki že sami po sebi kaj bolj kulturni kot gospodarstveniki, gostinci ali znanstveniki. Pomanjkanje bontona lažje oproščamo enim kot drugim? Kaj pa medijem, ki niso sposobni spoštovati prošnje po embargu na razkritje imen prejemnikov Prešernove nagrade? Meni se zdi prav to zelo nekulturno, članici skupine Lollobrigida pa se medtem – kot je povedala za Studio City – nekaj najbolj nekulturnega zdi šport in smešno je, da bo dve tako različni področji zastopal isti človek. Nekulturnosti je očitno za vse dovolj.

Do ukinjanja kulturnega ministrstva je sicer prišlo ravno po obdobju intenzivnejšega razpravljanja o tem, komu so kulturne ustanove, društva in skladi sploh namenjeni. Koga financirajo? Tako v filmskem kot literarnem svetu se je s pomočjo Okorna in Gazvode ter Mazzinija in Gradišnika na drugi strani izkristaliziralo prevladujoče mnenje, da smo socialni državi še najbolj podobni v kulturi, ki zelo rada podpira nesposobneže. Zato prihaja do tega, da odlični pisatelji dobijo bore malo točk ravno iz ocenjevanja odličnosti, na kulturnih razpisih pa imajo prednost ljudje v težkih socialnih razmerah in na sploh bi bilo očitno bolje, če bi namesto ministrstva za kulturo ustanovili ministrstvo za revščino. Na tem področju se namreč po vseh poročilih sodeč pri skrbi za najbolj ogrožene prebivalce ne izkažemo kaj preveč. Jim nihče ni povedal, da bi se morali začeti kulturno udejstvovati?

Vem, vem, malo črno-belo slikam zadeve, a zgodba s to našo kulturo, kadar je ta prilepljena ob takšne ali drugačne uradne ustanove, se kar ponavlja. Tisti, ki ne najdejo razumevanja doma, se napotijo ven in takšnih ni malo, v zadnjem času najočitnejši primerek pa je Mitja Okorn. Kar mu ni uspelo pri nas, mu je uspelo na Poljskem, vrnil pa se je s povsem enako brezkompromisnostjo pri izražanju in hkrati povsem ganjen nad pozitivnim odzivom slovenskega občinstva. Slovencem se namreč pripisuje marsikaj, od privoščljivosti do nevoščljivosti; s tem nas pitajo že od malega, pa smo potem vsi ekstra navdušeni, ko se stvari izkažejo za ravno nasprotne. A ker smo majhni in vsepovsod povezani in prepleteni, ima uspeh v tujini pač dodano vrednost. Dokaže tisto, kar besede ne morejo – da gre "zares", ne za podporo vez in poznanstev, vrtenja v pravih krogih in izmeničnega umivanja pravih rok. To je verjetno poleg tega, da kulturno udejstvovanje ni pravo delo, glavni očitek vsem umetnikom. Še dodatno sumljivo je, če v svojem delu uživaš – za to imamo pač hobije. Nas je z ukinitvijo samostojnega ministrstva strah tudi tega, da bo kultura v očeh javnosti še bolj podobna hobiju in ne resnemu delu?

Podobno kot Okorn je po tem, ko mu država ni namenila denarja za projekt, stvari v svoje roke vzel tudi Nejc Gazvoda in svoj celovečerni prvenec posnel kar s fotoaparatom. Rezultat je jasen in se s pomočjo gledalcev ter nagrad hvali sam. Ne Okorn ne Gazvoda nista imela nič od Filmskega sklada ali od ministrstva za kulturo (no, Gazvodov film Izlet je prejel sredstva za povečavo), Okorn je tudi jasno izrazil, kaj si misli o vsem skupaj, in za brezplačnik povedal, da "ne Prešeren ne Trubar za svoje delo nista potrebovala kulturnega ministrstva", ter umetnike pozval, "naj nehajo jamrati in začnejo ustvarjati". On bi že moral vedeti.

Saj ne rečem, ukinitev ministrstva za kulturo je res nekoliko grozeča, kajti narod je kultura. Obstoj slovenstva, naše identitete, povezujemo prav s kulturo. Če hočeš pojesti narod, moraš zagristi v njegovo kulturo. A štos je v tem, da ministrstvo za kulturo ni enako kultura, zato na ukinitev urada ne gledam s takšnim obupom. Saj veste – človeku lahko vzameš papir, pa bo pisal na zid. Umetnost vedno najde pot in nikoli ni bila odvisna od nekega ministrstva in birokratov. Zato raje zavzemam optimistično pozo in se strinjam z letošnjim velikim Prešernovim nagrajencem Jožetom Snojem, ki je v ponujeni mikrofon prostodušno zatrdil: "Kulture se ne da premagati. Nič nisem vznemirjen."