Konec sveta, kot ga poznamo: najnižji skupni imenovalec

Vladanje v osnovi ni zapletena reč

Britansko obračunavanje s političnimi vidiki covidnega debakla je v preteklih dneh ponudilo dodatno epizodo, ki ni ravno paralela z ablastjo, je pa vsekakor lahko svarilo za goloblast. Če ga bo ta seveda sposobna in pripravljena razumeti.

Namreč, med sporočili WhatsApp, ki so jih Johnson in njegovi sodelavci skrivali kot kača noge, se je našel tudi zapis ministra za državno upravo Simona Casa, ki se je pridušal, da upravljanje države v osnovi sicer ni zapletena reč, da pa je "s tem likom" (se pravi, Johnsonom) praktično nemogoče.

Treba se je odločiti za smer, je zapisal Case, se je bolj ali manj držati in pojasnjevati korake. Namesto tega pa kapetan ekipe tako rekoč dnevno spreminja usmeritve in prioritete, zaradi česar ekipa ne more delati, je še pribil tedanji (in sedanji!) britanski minister za državno upravo.

Podobnost s sedanjo slovensko oblastjo je naključna, a tragikomična.

Od dodatnih 600 evrov na mesec sodnikom za plače do davčne reforme, ki je bila ukinjena v živo na televiziji, od absolutnega podpiranja tega ali onega ministra do odstavljanja taistih ministrov in ministric skorajda čez noč. Da o metanju ljudi iz stranke, ker niso pogodu šefu ali njegovi pribočnici, sploh ne govorimo. Simon Case bi lahko pisal tudi o Blatnem dolu.

Foto: Matic Prevc/STA

Srečanje s pametjo

Zadnji in morda najbolj dramatičen prikaz tega je bila premierjeva predpočitniška zamisel o radikalnem zmanjševanju števila ministrstev. Ideja je bila tako zelo nepremišljena, da sta se celo strani Levica in SD upali upreti in razpravo o tem pričakali na nož, kot se reče. Tako so v Gibanju Svoboda kaj hitro dali vedeti, da pri reorganizaciji ne bodo vztrajali za vsako ceno. Pri čemer je hitro postalo jasno, da so "vsaka cena" lahko zgolj predčasne volitve.

Poleg samoohranitvenega nagona vodstev SD in Levice proti radikalnemu krčenju govori tudi dejstvo, da bi reorganizacija pomenila novo obdobje praznega teka za državno upravo. In to takoj po tem, ko je taista državna uprava šla skozi proces reorganizacije z dvajsetimi ministrstvi. Da ponovne prisege že tretje iteracije Golobove vlade in z njo povezanih ustavnih in poslovniških postopkov sploh ne omenjamo.

Z veliko mero benevolence lahko tako sklenemo, da je premierja in ljudi v njegovi bližnji orbiti tik pred zdajci vendarle srečala pamet.

A tudi ta točka streznitve je bila zgolj še ena v nizu nenadnih sprememb politične usmeritve, ki je pridodala k občutku brezciljnosti in lovljenju lastnega repa na vrhu izvršilne oblasti. Je že tako, da tretji Newtonov zakon velja tudi v politiki in vsaka akcija potegne za sabo tudi reakcijo. Čeprav je – za razliko od fizike – v politiki reakcija včasih burnejša od prvotne poteze.

Premier Robert Golob je v preteklem tednu na vrhu koalicije potegnil ročno zavoro glede napovedi o rekonstrukciji vlade, kar je sicer zelo glasno napovedoval vsega dva tedna prej. Foto: Matic Prevc/STA

Priložnost biti tiho

Po eni strani je sicer osvežujoče, da je na čelu vlade človek, ki se očitno zna potegniti nazaj, kot se reče. A po drugi strani Golob serijsko zamuja priložnosti biti tiho. Kajti namesto da bi sledil zgledu Janeza Drnovška in dvakrat premislil, preden ne bi rekel ničesar, šef vlade pogosto dvakrat pove dve različni stvari, še preden ju je do konca premislil. Posledice so očitne.

Vendarle pa ima premier Golob v nečem prav. Osnovni mandat njegove vlade je mandat za antijanšizem. Gibanje Svoboda je postalo z naskokom največja stranka in Robert Golob je postal predsednik vlade predvsem zato, ker je ljudstvo brez dvoma sporočilo, da stil in vsebina vladanja Janeza Janše nista sprejemljiva.

In, mimogrede, še naprej ostajata nesprejemljiva, saj tudi po zadnjih anketah SDS in njeni potencialni sateliti še vedno niso sposobni sestaviti večinske javnomnenjske podpore. Vsem fiaskom Golobove vlade navkljub.

Ne glede na vse pa je antijanšizem zgolj najnižji skupni imenovalec tako njegove stranke kot koalicije, ki ji načeluje. Za uspešno in učinkovito vladanje je potrebno še marsikaj drugega. Denimo konsistentnost politik. Se pravi: določanje smeri, vztrajanje pri njej in pojasnjevanje korakov na tej smeri.

Morda gre zgolj za naključje, a blatnodolski troletariat je v preteklih dneh iz internetnih globočin izbrskal intervju z Golobom, posnet nekaj tednov po zaprisegi njegove prve, sedemnajstčlanske vlade. Pravzaprav ne gre toliko za intervju, kot gre za promocijo famoznih Gallupovih testov, neke vrste glorificiranih preizkusov osebnosti, ki naj bi pokazali močne in šibke točke vsakega posameznika.

Predsednik vlade "v nastajanju" Foto: Robert Golob/Instagram

Kadrovski vprašalnik kot osnova za vladanje

Tovrstna orodja so v poslovnem svetu bolj kot ne običajna praksa in priljubljeno orodje kadrovskih služb. Premier je nanje menda prisegal že v vlogi energetskega wunderkinda in – tako pravijo – zahteval, da jih opravijo tako ministri kot poslanci iz vrst GS.

V segmentu posnetka, ki kroži po blatnodolskem spletnem zakotju, Golob precej nonšalantno prizna, da konsistentnost ni ravno njegova odlika. Da je kot šef energetskega podjetja pogosto izstreljeval ideje, ki jih je že v naslednjem trenutku odmislil in pozabil, medtem ko so njegovi podrejeni te ideje jadrno uresničevali in jim prilagajali druge ukrepe. Zato so v podjetju vpeljali procese, ki so Golobove prebliske postavili v karanteno in preverili, kaj od izrečenega je šef mislil resno in kaj je bilo mišljeno tako, mimogrede.

To je privilegij, ki ga predsednik vlade nima. Njegovih izjav ni moč dati na led in počakati, da iz njegovega kabineta sporočijo, ali je šef mislil resno ali ne. Konec koncev govorimo o predsedniku vlade, človeku, katerega beseda naj bi nekaj veljala in na kogar se lahko njegovi sogovorniki zanesejo. Da torej z vsakim svojim nastopom določa smer, pri njej vztraja in pojasnjuje korake.

Oziroma - z vnaprejšnjim opravičilom Montyju Pythonu - osebnostni testi, ki jih naokoli ponujajo svetovalne firme, pač ne morejo tvoriti osnove za vladanje, saj mandat izvršne veje izhaja iz ljudstva in ne iz spletnega obrazca. Človek enostavno ne more pričakovati, da bo imel v rokah vso oblast samo zato, ker mu je nek kadrovski direktor vrgel vprašalnik v glavo.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc Foto: Siol.net