Konec sveta, kot ga poznamo: kaj je Kučan v resnici rekel

To smo, denimo, poslušali ob postavitvi spomenika žrtvam vseh vojn na Južnem trgu ob ljubljanskem parku Zvezda. Takrat se je na veliko govorilo o simboliki dveh kvadrov različnih dimenzij, a istega volumna, ki naj bi simbolizirala razdvojen in združen narod hkrati. Verjetno ni naključje, da je bila takratna liberalna vlada pod vodstvom Alenke Bratušek tista, ki je projekt zagnala in sredstva zanj našla – kako ironično – pod proračunsko postavko razvojnih sredstev.

Spomenik za influencerje

A edini razvoj, h kateremu je spomenik prispeval, je bil razvoj industrije instagramiranja, saj dva snežno bela kosa betona ponujata izjemno fotogenično kuliso za influencerje, videoblogerje in instagram može vseh barv, vonjev in okusov.

Tisto, česar spomenik žrtvam vseh vojn nikakor ni spremenil, pa je raven javnega diskurza. Kot vsa leta pred njegovo postavitvijo in po njej je Blatni dol tudi letos konec aprila in v začetku maja prekipeval od slaboumnih razprav o tem, kdo je dejansko zmagal v drugi svetovni vojni, da je bila žica okoli Ljubljane v bistvu namenjena zaščiti mesta pred krvoločnimi partizani, in na drugi strani manipulacij tipa, da je Evropska unija 9. maj prevzela za svoj praznik, ker je bila na ta dan osvobojena Ljubljana. In tako dalje, v nedogled.

Spomenik revolucije na Trgu republike v Ljubljani. Foto: Matic Prevc/STA Prvi odzivi kažejo, da podobna usoda čaka tudi idejo o spomeniku neodvisnosti, ki jo je pred dnevi v obtok spravil nekdanji predsednik Milan Kučan. Približno pol sekunde po tem, ko je po domačih internetnih zakotjih zaokrožila novica o Kučanovem govoru ob osvoboditvi Vrhnike, so bila družbena in druga omrežja polna poročil, odzivov in kvazianaliz, češ da prvi predsednik menda predlaga menjavo spomenika revoluciji s spomenikom neodvisnosti.

Kučan je prišel k pameti, so rekli eni. Kučan je matiral osamosvojitelje, so rekli drugi. Kakšno zaroto spet kuha Kučan, so se spraševali tretji. Vsi pa so pri tem spregledali manjšo podrobnost.

Kučan tega namreč ni nikoli rekel. Vsaj ne v taki obliki.

Nikoli dokončane misli

To seveda ne bi smelo presenetiti nikogar. Nekdanji predsednik je v desetletjih svojega političnega delovanja do filigranske natančnosti razvil taktiko nikoli dokončane misli. Izraža se dovolj natančno, da se vsem zdi, da ga razumejo, in hkrati ravno prav nedorečeno, da lahko vedno znova trdi, da so ga razumeli narobe.

Ta sposobnost ima tudi svoje negativne plati, kot smo lahko opazovali zadnje leto pri njegovem stališču glede ruske agresije na Ukrajino. Pozorna opazovalka bo zelo hitro zaznala, da so se Kučanova stališča premaknila bolj v prid Ukrajini, jasni žrtvi agresije. Žal pa te dobrodošle nianse utonejo v poplavi geopolitičnega vsegliharstva, ki sicer veje iz izjav o ukrajinski vojni, pod katere se je sopodpisal.

Novice Kučan za spomenik osamosvojitve na Trgu republike

In tako natančno branje poročil z Vrhnike in kasnejših njegovih izjav pokaže, da se je Kučan res zavzel za postavitev spomenika neodvisnosti, vprašanje obstoječega spomenika revoluciji pa je pustil odprto.

To seveda ni ustavilo ne medijev, ne njihovih uporabnikov, ne tistih, ki si življenja ne predstavljajo brez medijske pozornosti, da ne bi na ves glas špekulirali o tektonskem premiku v samem jedru blatnodolske politike.

In tako smo dobili najnovejšo iteracijo igrice "kaj je Kučan v resnici rekel". Njeni udeleženci so kar tekmovali bodisi v poznavalskem pokroviteljstvu bodisi v pravičniškem ogorčenju nad idejo o zamenjavi spomenika revolucije s spomenikom osamosvojitvi.

Žoga na penal

Nekdanji predsednik izvršnega sveta Lojze Peterle je užaljeno pripomnil, da je ideja o menjavi spomenikov že pred leti zrasla na njegovem zelniku. V stranki Levica, ki pospešeno kolonizira prostor partizanske nostalgije, so ogorčeno pribili, da zanikanja kolektivnega spomina ne bodo dovolili. Celo kakšen nekdanji vidni socialni demokrat je našel čas za škandaliziranje nad vsem skupaj.

Vodje glavnih institucij med osamosvojitvijo Slovenije: predsednik vlade Lojze Peterle, predsednik republike Milan Kučan in predsednik parlamenta France Bučar. Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije Pri tem seveda ne mislimo na Janeza Janšo, čeprav je tudi on nekdanji socialdemokrat (in pred tem še kaj bolj levičarskega). Vodja SDS je namreč ugotavljal, da je Kučana očitno končno srečala pamet, a zarotniško dodal, da nekdanji predsednik s tem v bistvu rešuje premiera Goloba.

Novice Golob podprl Kučana

Janševa trditev ni popolnoma napačna. Ni pa to nikakršna prebojna ugotovitev, za katero bi človek potreboval nadaljevalni tečaj slovenske politike. Kučan sam je namreč dejal, da je želel z idejo o spomeniku podpreti trenutno oblast. Janša, ki mu analize položaja zadnje čase ne gredo najbolje od rok, je namreč ocenil, da gre za poskus pranja "protiosamosvojitvenih grehov", ki naj bi jih zagrešila Golobova vlada in ki jih je opozicija kobajagi tako mojstrsko razkrila med interpelacijo vlade.

V bistvu pa ta Janšev sklep zgolj kaže na to, da si vodja SDS še ni opomogel od fiaska, ki ga je doživel ob aprilski razpravi o delu vlade. Tej stvari nikakor nočejo steči tako, kot si želi. Leto dni po volitvah je za to seveda najbolj odgovorna sama.  A ko dobi, kot se reče, žogo na penal, zna Golobova ekipa izkoristiti priložnost za samopromocijo.

Pomoč (nekdanjim) premierjem

In tako kot je Janša Golobu prejšnji mesec ponudil štirinajst ur dolgo priložnost za zloščen nastop pred parlamentom, kjer je lahko celo najbolj dolgočasne podrobnosti predstavil kot uspehe demokratičnega gibanja, tako je Kučan Golobu ta teden ponudil priložnost, da se ga prime kanček državniške patine. S četrtkovo vladno posvojitvijo Kučanove ideje sta vlada in njen premier priložnost pograbila z obema rokama.

Robert Golob pa ni edini premier, ki mu je Kučan pomagal s tem, ko je v obtok spustil svojo, najbrž namenoma ne do konca izdelano idejo.

Tudi nekdanja premierja, Janša in Peterle, sta bila lahko Kučanove ideje vesela kot že dolgo ne. Prvi je lahko malenkost popravil vtis pred lastnimi volivci, češ, vidite, da interpelacija ni bila slaba ideja.

Drugi pa je lahko končno zamenjal temo in govoril o tonah betona in brona, namesto o tonah težav, ki si jih je nakopal z očitno neupravičenimi očitki Sašu Hribarju o dezerterstvu.

Novice Ideja, s katero se strinja večina poslanskih skupin. Nasprotuje ji le Levica.

Mrtvi niso problem

Pri vsem tem pa se ni treba slepiti in domnevati, da bi se s postavitvijo spomenika osamosvojitvi javna razprava kakorkoli spremenila ali umirila.

Podobno kot spomenik žrtvam vseh vojn je tudi spomenik neodvisnosti sicer nujen, a ne zadosten pogoj za narodov duševni mir. Problem namreč niso naši mrtvi, pač pa tisti naši živi, ki z mrtvimi manipulirajo za lastne politične in druge cilje.

Kdo ve, morda bo pa res konec sveta.

Aljaž Pengov Bitenc Foto: Osebni arhiv