Koalicijski deja vu

Tako kot je Pahorjeva vlada razpadla zaradi notranjih momentov, kar pomeni, da je niso razbili opozicija, sindikati ali širša javnost, ampak lastni koalicijski partnerji, podobna usoda zdaj čaka drugo Janševo vlado. In to ravno zdaj, ko je kazalo, da so se razmere vsaj za silo umirile in do bo mogoče izpeljati potrebne strukturne reforme. Kar pa mnogo zakulisnim centrom moči nikakor ni bilo v interesu. Zato so (znova) stopili "v akcijo".

Povod za krizo je bilo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank, ki je obtožilo predsednika obeh dveh največjih političnih strank, premiera Janšo in ljubljanskega župana Jankovića, da jima ni uspelo pojasniti izvora svojega premoženja. Pri čemer obstajajo očitni indici, ki zbujajo resne dvome tako o postopku preiskave KPK kot o utemeljenosti njenih ugotovitev. Za začetek bode v oči obravnavanje obeh politikov tako rekoč v isti sapi, čeprav je pri Jankoviću spornih sredstev za več kot desetkrat toliko kot pri Janši. Res je, da je šlo tudi pri zadnjem za precej malomaren odnos do postopkov KPK, kar nikakor ni pohvalno. Vendar pa je tu teza o nekakšnem "korupcijskem tveganju" precej neprepričljiva. Kronski dokaz za to, se pravi domnevno preplačilo pri nakupu Janševega posestva v Trenti, namreč očitno ne pije vode. Izkazalo se je, da so tam zemljišča vredna bistveno več, kot kažejo podatki GURS, tako da cena omenjene nepremičnine ni bistveno odstopala od povprečja (kar so ugotovili v časniku Finance).

Poleg tega sama sestava preiskovalcev zbuja dvome o korektnosti in nepristranskosti postopka, saj je ključno vlogo pri tem igral nekdanji novinarski aktivist Rok Praprotnik, njegovo delo je bilo dolga leta namenjeno sistematičnemu sesuvanju Janeza Janše in njegove politične opcije (prek zgodb, ki so se pozneje izkazale za navadne konstrukte). Nekdo, ki si je o svojem preiskovancu očitno že vnaprej ustvaril mnenje, nikakor ne bi smel sodelovati pri vodenju preiskave. Še posebej v primeru, ko preiskovalec nima možnosti pritožbe. Takšni postopki komisije so sploh za številne pravnike protiustavni. Pravica do pravnega varstva je namreč eno od najpomembnejših načel pravne države. Brez tega postanejo preiskovalni postopki podobni srednjeveški inkviziciji ali NKVD-jevskim trojkam.

In te ugotovitve poskušajo s pozivom k premierovemu odstopu "kapitalizirati" ne samo nasprotniki vlade, ampak tudi ali predvsem vladni partnerji, na čelu z Državljansko listo. Ta stranka, ki je ob svojem nastanku obetala, da bomo z njo končno dobili zastopnika klasičnih liberalnih idej, se je, kot kaže, spremenila v orodje osebnih ambicij njenega predsednika. Očitno je bila vloga, ki jo je imel do zdaj v koaliciji Gregor Virant, premajhna za njegove apetite – podobno, kot je bilo v primeru Golobiča v okviru koalicije pod vodstvom Pahorja. In tudi vedenje je bilo na moč podobno. Že od vsega začetka je namreč deloval izrazito destruktivno, z nenehnim soliranjem, kritizerstvom in populističnim moraliziranjem. Šel je celo tako daleč, da se je ob zapletu z državno proslavo postavil na stran častilcev peterokrake zveze. In zdaj ga poskušajo prikazati kot zgled etičnosti. Za kar pa ni nikakršne osnove. Spomnimo se samo njegovega dobro plačanega honorarnega dela v obdobju, ko je prejemal ministrsko nadomestilo za brezposelnost. To je bilo najbrž povsem zakonito, a moralno zagotovo ni bilo. Kakor tudi ne Virantovo dvolično ravnanje zdaj, ko je za hrbtom koalicijskih partnerjev začel rušiti lastno vlado, kar je za povrh poskušal početi "v španoviji" z Jankovićevo stranko (medtem ko je tega pozival k odstopu).

Tisti, ki zdaj razbijajo vlado, bodo nosili odgovornost za propad reform, ki bi lahko v Sloveniji končno vzpostavile evropsko primerljivo sistemsko okolje. Kakor tudi odgovornost za nadaljnji vzpon populističnega levičarskega radikalizma in njegov morebitni prihod na oblast. Ko bodo prakse, kakšna je skvadristično ustrahovanje ljudi na njihovih domovih, kot smo mu priča v Mariboru, postale nekaj običajnega.