Ko imaš enkrat otroke, te je ves čas strah. Ampak veliko se tudi smejimo.

Mala malca

Eden od zelo resnih načrtov je recimo bil, da najini otroci ne bodo jedli sladkarij. To se nama je zdelo neizogibno. Pa tudi popolnoma uresničljivo. Tako rekoč mala malca. Zdravo hrano doziraš na dnevni bazi. Ne ponujaš bombonov, čokolad in kokakole, zraven pa vse, ki imajo stik z otrokom, seznaniš s politiko "dajte mu korenček namesto bombona", ki jo vztrajno vodiš tudi sam. 

Načrta nismo uresničili. Njihova najljubša sladkarija so bomboni Haribo.

Ekscesi in navade

Čeprav so sinovi istih staršev in iste vzgoje, ima vsak drugačen odnos do sladkarij (in tudi do zelenjave, če smo natančni). Srednji bi se prodal za čokolado, najmlajši bi jo prodal srednjemu, najstarejši pa bratsko razdelil na tri dele. Srednji je najbolj sladkosneden. Najmlajšemu je za sladkarije pravzaprav vseeno in mu več pomeni šov. Najstarejši pa ima sladkarije sicer rad, ampak je zraven sposoben misliti še na kaj drugega kot na to, da jih bo čim prej zmazal. 

Saj ne, da se bašejo z njimi, ampak tudi z zelenjavo se ne. Brokolija za noben denar ne spraviš vanje. Jih ne zanima. 

Pomembneje, kot da ves čas stražiš, kaj bo naraščaj zbasal v usta in česa ne, je po mojem, da imaš sistem. Ne samo glede sladkorja, ampak glede vsega. Pa da to naučiš še svoje otroke.

Ekscesi so okej, problem so navade. Pa še to ima človek lahko kakšno slabo. Preveč poštirkani ljudje so itak dolgočasni.

Sodobnim otrokom definitivno grozijo hujše stvari, kot sta abstinenca od brokolija in občasen Haribo. 

Morda vas na Siol.net zanima tudi:

To je edina Slovenka, zaposlena na sedežu Ikee

Simon Marčič: Res je, življenje se ti odvrti pred očmi #intervju

Praktične in smešne stvari 

Nikoli si tudi ne bi mislila, da gre otrok lahko v šolo brez šolske torbe. In to večkrat. Ali pa oblečen v hlače mlajšega brata, ker tri četrt familije iskreno verjame, da so dolge hlače mlajšega otroka v resnici kratke od starejšega. 

Komaj sem verjela, da je res, ko sem dala konkretno pokakane otroške spodnje hlačke v polivinil vrečko in v torbico, otrok je šel pa sredi zime domov z nago ritjo pod kavbojkami. Saj bi tiste gate vrgla stran, ampak si nisem upala, ker je bil zadaj logo Vojne zvezd, spredaj pa Joda z light saberjem. Sicer sem pomislila, da bi jih na skrivaj zatlačila v mestni smetnjak, ampak to bi se lahko slabo končalo. Ker pri otrocih je tako – večinoma nimajo pojma, kje imajo svoje stvari, potem se pa naenkrat spomnijo, da potrebujejo točno določene gate.

Pa enkrat je eden od tamalih pobruhal cel taksi, medtem pa sem jaz intuitivno poskušala z rokami ujeti njegovo bruhanje. Bljak. Česa takega si človek ne more vnaprej predstavljati, a ne?

Je pa definitivno res, da me nihče ne nasmeji bolj kot moja družina. Ker imaš tudi taka vprašanja in izjave: 

"Vital, zakaj ves čas govoriš?" —  "Ker imam preveč besed v možganih."

Rožle (mlajšima bratoma): "Moj sin bo ful lepše vzgojen kot vidva!"

Vital: "A veš, kok je to nevaren! A hočeš, da umrem?"
Natan: "Ja, to glih ne."
Vital: "Pol pa nehi, ne!"

Rožle (kuha kavo): "Oči, nimamo cukra."
Vital: "Dej pa sladkor!"

Težji del zgodbe

To so v resnici smešne stvari, ki delajo življenje lepše. Imaš pa tudi takšne, zaradi katerih te ves čas stiska pri srcu in si jih, preden se znajdeš v vrtincu družinskega življenja, prav tako ne moreš predstavljati. Ko imaš enkrat otroke, te je neprestano strah. Bojiš se, da se jim bo kaj zgodilo, da bodo zboleli, da bodo umrli, da boš umrla ti in za sabo pustila tri sirote. Strah te je, da bo mladim čez desetletje v tej državi še slabše kot danes. Bojiš se, da bodo hoteli postati alpinisti, motoristi ali oboje. Pa da bodo zapadli v slabo družbo, droge, depresijo.  

Najhuje je ponoči, ko jih ni zraven. Takrat imaš čas, da te je strah. Za nagrado, ker vse njihove budne minute skrbiš zanje.

Veliko energije gre za to, da se naučiš obvladati te občutke. Da ne postaneš panična in preveč zaščitniška mama. Ker to je tisto, česar te bi moralo biti še najbolj strah.  

Kaj šele bo?

Že res, da je štirinajst let družinskega življenja že za mano, ampak kar nekaj let ga je tudi še pred mano. Nisem na primer še živela s tremi pubertetniki v istem gospodinjstvu. Ampak bom – in to prav kmalu. Ko je bilo dokončno, da bodo vsi moji otroci fantje, so me prijateljice tolažile, da z njimi ne bo dosti dela. Itak se bojo ves čas šli neke športe, ti boš pa v miru brala knjige.

Takrat ni nihče pomislil, da bo nekdo moral prati njihove smrdeče športne cunje. Sumim, da sobe pubertetnikov ne smrdijo samo zato, ker jim za posteljo neprestano pada umazan štumf. Ali ker imajo na dnu šolske torbe nekaj dni star sendvič s pašteto.

Pa še kup stvari bo.

Ampak pustimo se presenetiti. A ni v tem pravzaprav čar vsega skupaj?