Torek, 25. 8. 2020, 4.00
4 leta, 2 meseca
Kar se je včasih dogajalo na štiri oči, se danes dogaja med milijoni sledilcev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,11
5
Stara pripovedka o opravljivki pripoveduje o vaški klepetulji, ki trosi čenče. Ko se zaradi nekakšnega obrata spreobrne in pokesa svojih besed, se napoti k modrecu, ki ji v poduk ponudi lekcijo s pernico: najprej ji naroči, naj raztrese perje iz pernice po vsej vasi; vsa vzhičena priteče nazaj, da tako lahke pokore pa še ne.
Zaplete se pri drugem delu, ko ji modrec naroči, naj vsa raztresena peresca, ki jih je veter ponesel kdo ve kam, pobere nazaj, češ, no, vidiš, tako si raznesla svoje lažnive besede, ki jih je zdaj nemogoče poloviti nazaj. Pa vseeno je bil v časih nastanka te zgodbe poleg vetra, ki je raznašal perje, ob raztresenih besedah na delu še en mehanizem: razpršene v vetru so se sicer razširile, vendar jih je veter nekoliko razpihal in razredčil, zato so sčasoma poniknile v pozabo.
Ljudje govorimo marsikaj, pogosto tudi lahkomiselnosti in neumnosti. Za bralce in komentatorje pod to kolumno sicer ne vem, zase pa lahko povem, da jih v gostobesednih pogovorih izrečem precej; vsakdanji pogovori so namreč točno to. Lahkotnost izrečene besede sploh omogoči izmenjavo in živo komunikacijo. Velikokrat se šele iz nezaslišanih "blesavosti" neumnih vprašanj porodi nekaj novega. Kar je pametnega, tisto povečini že vemo. Šele neumnosti so nepredvidljive in morda včasih – zelo redko, pa vendar – povedo kaj svežega, kaj odkrijejo in kaj premaknejo naprej. Nepredvidljive neumnosti na robu pameti so nekakšno gorivo za evolucijo mišljenja; da ne ostanemo samo pri papagajskem potrjevanju že znanega.
Včasih je veljalo, da samo zapisana beseda ostane. Radio se razblini v eter, tako kot televizija. Premišljene besede so bile vklesane v kamen ali vsaj jasno in razločno zapisane na papir. Morda so v časopisnega naslednji dan res zavili solato, toda vse tiso, kar je bilo zaupano vetru, kar je bilo povedano v eter elektronskih medijev, je bilo razpihano in izgubljeno skoraj v istem trenutku, kot je bilo izrečeno.
Zdrsi, napake in nerodnosti so bili deležni samo trenutka pozornosti, potem pa so za zmeraj poniknili v pozabo. Če je šlo za konkretne "kozlarije" ali dokazljive laži, primerne za sodno preganjanje, so bile sicer shranjene na analognih nosilcih, ki so se ob ustreznih postopkih preverili, čemur so sledile pravne posledice.
Zavladala je kultura črtanja
V času internetne resničnosti in repetitivne tehnologije pa smo tudi etru odvzeli pravico do pozabljanja.
Danes nepremišljenim besedam sodijo zakoni ulice. Internet je dvoživka med govorjenim in zapisanim. "Piši, kot govoriš," se na spletu uresničuje v najbolj nepredvidljivi obliki: na spletu se zapisuje, kot se govori, presoja pa se, kot če bi bilo vklesano v kamen.
Internetni iskalnik ne pozablja. Vpitje na družbenih omrežjih v 240 znakih je postalo novi odločevalec, ki presoja, obsoja in brez greha meče kamne. Bojkotira in črta. Kultura pozivanja k bojkotu tistih, ki mislijo in govorijo narobe, je dobila tudi svoje ime – "cancel" kultura, kultura črtanja. Saj vemo, kaj je včasih pomenilo, če te je kdo "skenslal". Tisto, kar se je včasih dogajalo na štiri oči, se danes dogaja med desetinami, stotinami, tisoči, milijoni sledilcev.
Razmah in nujnost kulture črtanja se utemeljujeta s prevračanjem razmerij moči, saj naj bi imeli močni in vplivni že tako preveč glasu in vidnosti.
Pri demokratičnosti odprtega polja pogovora, ki ga omogočajo sodobni komunikacijski kanali, se zdi, da imajo prezrti in manjšine končno glas. Zato ga dvigujejo. Toda zelo hitro se obtoževalci postavljajo na pozicijo samooklicanih razsodnikov vsega. Pogosto pa se tudi sami znajdejo na napačni strani: ni ga tako politično korektnega ali previdnega, ki ne bi v gostobesednem trenutku klecnil ali pa bi mu spodrsnilo. Vsaka beseda je lahko iztrgana iz konteksta in razumljena drugače.
Običajno so tarče kulture črtanja mnenjski voditelji, velika podjetja ali prepoznavne blagovne znamke, ki vede ali nevede zagrešijo kakšno neumnost ali storijo krivico. Tožniki na družbenih omrežjih se počutijo kot v zapostavljeni poziciji, kot davidi, ki se bijejo z goljatom, brez družbene, finančne ali politične moči, zato so jim dovoljena vsa sredstva. Vendar ne pozabimo, tudi v biblični bajki je David na koncu s fračo premagal Goljata.
Čedalje več je tem, ki se jih je najbolje izogibati
Bari Weiss, nekdanja urednica pri New York Timesu, je v svoji odstopni izjavi z uredniškega mesta povedala, da Twitter sicer ni v kolofonu časopisa, da pa je postal glavni urednik.
Prav je, da se sliši različna mnenja. Moji starši so vendar nosili priponko s prečrtanim 133. členom. V desetletjih enopartijskega sistema se je dvigovalo glas za pluralnost mnenj in civilni pogum. In v kinodvoranah se je jokalo ob prizoru iz Društva mrtvih pesnikov, ko dijaki v gesti solidarnosti stopijo na klop za ostrakiziranega profesorja. Toda – kje se danes dogaja ostrakizem?
Glas naj bi dobili tisti, ki so bili še včeraj neslišni: toda ko postanejo vsi glasovi enako glasni, je najbolj slišan najbolj nesramen glas.
Rušijo se strukture, toda tabuji ne padajo. Čedalje več je tem, ki se jih je najbolje izogibati. Še včerajšnje pripombe so današnje obsodbe. Kajti "kenslanje" ne pozna pozabe in odpuščanja. Zato je zdaj vsak sam svoj cenzor.
Navigiranje po ovinkih, brzicah in slepih ulicah politične korektnosti je postalo tako zapleteno, da velike blagovne znamke zaposlujejo posebne strokovnjake, ki se ukvarjajo samo z vzdrževanjem prave mere občutljivosti in politične korektnosti.
Vse, kar je bilo napisano pred nekaj desetletji, je praktično lahko primer napačnega govora. Poskusite na primer vnovič prebrati kaj tako nedolžnega, kot je Muca Copatarica: lahko se zatakne že pri vladavini reda v vasi, kaj šele pri rdečih copatkih za punčke in modrih za fantke. Odvisno, kdo bere.
Potreba po kulturi, ki dopušča prostor za drznost
Pred kratkim je pravi val obsojanja sprožilo javno pismo, ki ga je podpisalo 153 javnih intelektualcev z vseh delov mnenjskega spektra, od Noama Chomskega do Malcolma Gladwella, Fareeda Zacharie, Salmana Rushdieja, Margaret Atwood, J. K. Rowling ..., ki so se zavzemali prav za sprostitev javne debate, brez takojšnjega obsojanja in izključevanja, čim se postavijo napačna (!) vprašanja. Pišejo o praksah, ki so jim priča v svetovnih medijih (Pismo lahko preberete tukaj), urednike se odpušča, ker dopuščajo objavo kontroverznih člankov, novinarjem se prepoveduje pisati o določenih temah, knjige se bojkotirajo ...
Pravijo, da kot pisci potrebujejo kulturo, ki dopušča prostor za eksperimentiranje, drznost in celo napake. Seveda se je po njih usulo z vseh strani, očitajo jim privilegije, denar in moč. Vsakemu podpisniku posebej so našli grehe v preteklosti in jih klicali na odgovornost, kako so vendar mogli podpisati pismo skupaj z onim, za katerega se vendar ve, da je nekoč rekel tisto ...
V odzivih na napade so številni od njih poudarili, da so pismo podpisali zaradi vsebine in tudi – nemara prav zato –, ker se s številnimi svojimi sopodpisniki sicer v svetovnih nazorih ali zavzemanjih sploh ne strinjajo. In če v tem novem kulturnem kontekstu parafraziramo pragmatičen Clintonov vzklik, ga lahko priredimo za čase "cancel" kulture: Za toleranco vendar gre ...
Preberite tudi:
5