Kaj je to totalitarizem? (drugi del)

Kaj je torej politika? Najbrž bi večina odgovorila, da je to boj za oblast. Toda vprašanje se s tem zgolj premesti: kaj je potem oblast? Večina bo zdaj začela naštevati politike: predsednika, premiera, ministre, morda celo poslance ... Težava je v tem, da to ni oblast! To so zgolj simbolne figure, ki oblast reprezentirajo, podobno kot prometni znak reprezentira neko prepoved oz. zapoved. Oblast je v bistvu tista nevidna sila, ki drži politično telo skupaj. V tem je podobna elektriki: nihče je ne vidi, vsi pa opazijo njene učinke. Skratka: oblast ni substanca, temveč razmerje.

V demokraciji na simbolni ravni oblast predstavlja prazno mesto, ki ga je v ancien régimu zapolnjevalo telo monarha in s tem reprezentiralo družbo v njeni organski celoti. V kraljevem telesu (sestavljenem iz mističnega in naravnega telesa) so bile združene funkcije oblasti, vednosti in zakona. Toda monarhu je padla glava in prišla je demokracija. Zanjo je značilno, da si simbolnega mesta oblasti po definiciji ne more polastiti nihče. Nad oblastjo, vednostjo in zakonom nima monopola nihče! To konkretno pomeni, da je do teh polov načeloma vsakdo v enakem razmerju. Če se npr. nekdo bolj "približa" zakonu kot drugi, je to znamenje, da demokracija ne deluje.

V demokraciji se tako družba ne more več reprezentirati kot organska celota. Govoriti o demokratični družbi pomeni govoriti o konfliktu interesov, prepričanj, mnenj različnih skupin in posameznikov. Konflikt ni pomanjkljivost demokracije, temveč nekaj, kar jo šele definira v njeni demokratičnosti. Družba, ki ne prizna legitimnosti konflikta, ni demokratična.

In natanko na tej točki se začne zgodba o totalitarizmu. Znano je, da se v času krize družbeni konflikt zaostri, včasih celo do te mere, da postane neznosen. V takih časih se zato pogosto pojavi skupina ljudi, ki zasede prazno mesto oblasti in ... In konflikt izgine, ni ga več.

Razumljivo je, da se pri razlagi totalitarizma človek najprej zateče k tradicionalnim kategorialnim opredelitvam: ali gre za diktaturo? Morda celo tiranijo? Pri obeh namreč igra pomembno vlogo teror. Tisto, kar tukaj najprej pade v oči, je neekonomična uporaba le-tega v totalitarizmu. Nobenega dvoma ni, da je bila Leninova diktatura brutalna. Zelo brutalna! Vendar pa njen teror še vedno razumemo in razložimo v klasičnem kontekstu ekonomije oblasti. Konec koncev je zelo lepo dokumentirano, kako se je Lenin o teh stvareh učil pri Machiavelliju. Mutacija sovjetskega režima se najbrž najlepše opazi na ravni vsakdanjega življenja: Leninu je ob neki priložnosti čistilka brez kakršnekoli zadrege povedala, da ji je povsem vseeno, kdo je na oblasti, dokler dobi plačilo za svoje delo. Njegov osebni stražar mu je nekoč celo sunil revolver (toda ker Lenin pač ni delil vulgarnega prepričanja o tem, kaj je komunizem, mu ga je moral seveda vrniti). Ali bi se lahko kaj od tega zgodilo v času Stalinovega režima? Vprašanje sproža neustavljiv smeh ...

Ampak tukaj ni mesta za smeh. Če človek pogleda samo investicije nacističnega režima v infrastrukturo "mašinerije smrti", neizogibno pride do sklepa, da je bilo nacistom več do uničenja manjvrednih ras kot pa do zmage v vojni. Podobno noro je bilo Stalinovo obglavljenje vrha vojske, tako rekoč na predvečer domovinske vojne. Neumno bi bilo potem trditi, da je bil teror tukaj zgolj v službi ohranitve oblasti.

Totalitarni režim na prvi pogled spominja na tiranijo, tj. način vladanja, ki se ne ozira na zakone. Toda bolj podrobni pogled razkrije, da ne operira povsem mimo zakonskih smernic. Radikalna novost je v tem, da Hitler in Stalin zaobideta pozitivne zakone in gresta k samemu osrčju tistega, na kar se ti opirajo: tradicionalno so to naravni zakoni ali božje zapovedi, ki jih nacizem zdaj preinterpretira v socialni darvinizem, stalinizem pa v zakon zgodovine. Posreči se jima torej tisto, kar se ni Robespierru: v naravi in zgodovini najdeta temelj, na katerega lahko opreta teror. Samo za osvežitev spomina: Robespierre je dobro vedel, da mora teror opreti na nekaj dovolj trdnega, zato je v ta namen skušal uvesti kult najvišjega bitja, s čimer pa je pri ljudeh sprožil zgolj posmeh. Ampak ko diktator postane predmet posmeha, je z njim konec. Hitlerju in Stalinu se ni smejal nihče. V totalitarizmu zato ni potrebna nikakršna posebna indoktrinacija ali pranje možganov. Dovolj je, da se ljudem razloži logiko delovanja zakona. Kot da bi Hitlerja ali Stalina kaj zanimalo, ali nekdo verjame v zakon ali ne. To je vendar absurdno – kot da bi od nekoga pričakoval, da bo verjel v Newtonov gravitacijski zakon. Kot da ne bi vsakdo dobro vedel, da je zgolj kolesce v nekem ogromnem stroju.

V totalitarizmu se tako v figuri Egokrata zgostijo poli oblasti, vednosti in zakona. Prostor med njegovim izrekanjem in izrečenim izgine, tako kot izgine prostor med državo in družbo. Družbenega konflikta ni več, ker tudi družbe ni več. Teror postane govorica zakona in s tem totalen.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.