Petek, 19. 1. 2024, 22.08
11 mesecev
Janez Šušteršič: Zakaj ne bom plačal naročnine za programe T-2?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,43
T-2 je januarja za šest dni kot del svoje pogajalske taktike prenehal predvajati programe Planet TV. Vprašal sem jih, ali nam bodo zaradi tega kaj znižali naročnino za ta mesec. Odgovorili mi niso niti z da niti z ne, ampak samo, da so nam v opravičilo omogočili nekaj začasnih ugodnosti. To je sicer prijazno, vendar jaz računa vseeno ne bom plačal v celoti. Ni nam treba tiho požreti vsega, kar si privoščijo ponudniki različnih storitev.
Začasni odklop programov Planet TV je T-2 na svoji spletni strani objavil kot spremembo splošnih pogojev poslovanja. Domnevam, da zato, ker lahko te pogoje enostransko spreminjajo.
Sporočilo T-2 na njihovi spletni strani o umiku Planeta TV, ki je navedeno kot "sprememba splošnih pogojev poslovanja".
Za takšne enostranske spremembe obstaja jasno predpisan postopek, ki pa ga niso spoštovali.
Splošni pogoji (in zakon) določajo, da mora biti sprememba objavljena 30 dni pred začetkom veljavnosti. Ni bila. Objavili so jo šele 3. januarja, na dan, ko je začela veljati.
Splošni pogoji tudi določajo, da morajo spremembo naročnikom sporočiti z vsaj enim načinom neposredne komunikacije (SMS, elektronska ali navadna pošta). Tega niso storili.
Oboje bi bilo morda opravičljivo, če bi se nenadna sprememba zgodila zaradi razlogov, na katere niso imeli vpliva. Vendar tudi to ne drži. Šlo je za njihovo poslovno odločitev, ki bi lahko bila tudi drugačna.
Sprememba pogojev torej ni bila izvedena na zakonit način. Zato je seveda neveljavna in ne more biti osnova za to, da bi moral za manj programov plačati enako ceno kot prej.
Poleg tega je T-2 na spletni strani tudi po odklopu Planet TV še vedno navajal kot del svojih programskih shem. To pomeni, da mi niso zagotovili storitve, ki so jo oglaševali.
Oglaševana programska shema T-2 8. januarja 2024, ko je bil Planet TV izklopljen.
Kaj bom storil z računom T-2?
Šest dni, ko nam niso zagotavljali obljubljene programske sheme, pomeni 19,35 odstotka vseh januarskih dni. Ko bom prejel račun, bom torej plačal za toliko manj naročnine paketa, preostali znesek pa reklamiral – z razlogi, kot sem jih že opisal.
Pričakujem, da bodo mojo reklamacijo zavrnili ali nanjo sploh ne odgovorili v predpisanem 15-dnevnem roku. Naslednji korak bo zato vložitev pobude za rešitev spora na Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve (Akos).
Moje izkušnje z Akosom v podobnih sporih so bile doslej odlične. Odzovejo se hitro, in sicer tako, da operaterju pošljejo zahtevo za dodatna pojasnila in informacije. V prejšnjem sporu, ki sem ga popisal tule, jim operater A1 ni poslal nobenih dodatnih pojasnil, ampak enostavno samo sporočil, da se z mojim zahtevkom strinja.
Verjamem, da bo tudi T-2 ravnal enako, ko bo zadeva prišla tako daleč.
Jedro problema
Vsi operaterji si jemljejo pravico, da lahko splošne pogoje in cenik enostransko spreminjajo po mili volji. Po zakonu imamo sicer ob vsaki spremembi pogojev ali cen pravico odstopiti od pogodbe in zamenjati ponudnika. Vendar to vzame veliko časa, je tvegano, saj se lahko novi ponudnik izkaže za še slabšega od sedanjega, včasih pa enako kakovostna zamenjava tudi tehnološko ni mogoča.
Zato je ponudnike takšnih storitev težko ukrotiti z običajnim tržnim mehanizmom, to je, da gredo naročniki pač drugam. Treba jih je krotiti z ugovarjanjem in pritoževanjem. Z glasom in ne s petami, bi rekli ekonomisti.
Svoj glas je pred časom povzdignilo Vseslovensko združenje malih delničarjev (VZMD), ki trdi, da so določbe o enostranskem spreminjanju pogojev in cen v nasprotju z direktivo EU. Operaterji bi morali v svojih splošnih pogojih določiti, ne le da jih lahko spreminjajo, ampak tudi, kdaj lahko to storijo in po kakšni metodologiji bodo izračunali novo ceno storitev.
VZMD je zato sprožil spor proti vsem večjim ponudnikom telekomunikacijskih storitev (Telekom, A1, Telemach in T2). Sporu se lahko pridruži vsak naročnik njihovih storitev. Če imajo prav glede direktive, bodo spor slej ko prej tudi dobili, s poravnavo ali na sodišču – če ne na prvi domači, pa na zadnji evropski instanci.
Opozorilo Zveze potrošnikov Slovenije k spoštovanju zakonodaje.
In kaj me je naučil Planet TV?
Ne želim presojati, kdo je imel v sporu med operaterjem in televizijo bolj prav. Šlo je pač za poslovna pogajanja, ki so jih v nekem trenutku zaostrili na škodo svojih naročnikov in gledalcev.
Me je pa Planet TV z vztrajanjem pri čim višji ceni svojih programov spomnil, da mediji obstajajo za to, da služijo denar. S tem seveda ni nič narobe. Bolj narobe je, da služijo tudi političnim in poslovnim agendam svojih lastnikov in gospodarjev. No, RTV Slovenija vsaj po zakonu služi javnemu interesu, vendar je tudi pri njih gledanost merilo uspešnosti in sredstvo za privabljanje oglaševalcev.
Zato sem se odločil, da medijem – vsem, ne le Planetu – ne bom več brezplačno pomagal pri ustvarjanju njihovih vsebin z raznimi izjavami, komentarji, sodelovanjem v oddajah. Konec koncev to vsaj od tistih, ki nam ni vseeno, kaj povemo, zahteva kar nekaj dela.
Predvsem pa je že čas, da začnejo mediji ceniti strokovnjake vsaj toliko, kot cenijo razne estradnike, ki nastopajo v njihovih programih.
Kolumnist Siola Janez Šušteršič
