Janez Šušteršič: Družbena cena "štempljanja"

Prav nič drugače ne bo z našim novim zakonom o evidentiranju delovnega časa. Kjer si v podjetju med sabo zaupajo in imajo dobre odnose, bodo delali podobno kot doslej in bodo izpolnjevanje papirjev skupaj z zaposlenimi vzeli zgolj kot še eno nepotrebno birokratsko neumnost, ki jo je treba narediti, da si pač pokrit in imaš mir. Kjer direktorji in lastniki delavce izkoriščajo in ustrahujejo, da si ne upajo govoriti o kršitvah, poiskati pomoči sindikata ali podati prijave, pa bodo že našli način, da bodo to počeli še naprej.

Delovna inšpekcija zato zaradi novih evidenc ne bo odkrila nič več kršiteljev delovne zakonodaje, bo pa odkrila tiste, ki so manj spretni v izpolnjevanju obrazcev, in jim veselo pisala kazni. Minister se bo zaradi izrečenih kazni hvalil, da zakon deluje. Ko se bodo čez čas vsi naučili izpolnjevati evidence in bo kazni manj, se bo minister pohvalil še bolj, češ da je z zakonom uspel zmanjšati število kršitev. Oboje bo uspeh samo na papirju, ampak tako takšni birokratski sistemi delujejo.

Minister za delo Luka Mesec je v četrtek sporočil, da bo novela zakona o evidencah delovnega časa od ponedeljka v uporabi, bodo pa tri mesece zbirali pripombe delodajalcev in zaposlenih. Vlada bo nato zakon, če bo treba, popravila, je napovedal. Foto: Matic Prevc/STA Ustrahovanje celega razreda

Naši predpisi, ne samo delovni, ampak tudi na primer davčni in še kakšni, sledijo pristopu tistih osnovnošolskih učiteljic, ki so nas postrojile v vrsto in zahtevale, naj se javi tisti, ki je naredil nekaj narobe, sicer bo kaznovan cel razred. V odraslem svetu se zlikovci nikoli ne javijo sami – in najbrž se zato, ko se kakšnega odkrije, po učiteljsko kaznuje cel razred. Nekdo najde in izkoristi luknje v predpisih, za kazen pa vsi dobimo na glavo še bolj zapletene, še bolj podrobne, še bolj skregane z življenjem in še bolj neizvedljive predpise.

Namen birokracije ni le kaznovanje, ampak predvsem ustrahovanje. V sistemu, kjer nihče ne more vedeti, kaj točno predpis od njega zahteva, lahko inšpektor, ki si vzame pet minut časa, napiše nekaj poljubnih kazni komurkoli. Ker oni pač vedo, kako je prav, in če se tako odločijo, je ta njihov prav ravno nasproten tistemu, kar delaš v dobri veri, da spoštuješ predpise. Ljudje v podjetjih zato panično izpolnjujejo še več papirjev, kot bi bilo treba, samo da ne bi bilo kaj narobe, molče plačujejo kazni, čeprav se jim po logiki zdijo absurdne, in pazijo, da se ne zamerijo lokalnim ali političnim vplivnežem, ki lahko nadnje "pošljejo inšpekcijo". Bo že kaj našla, če se ji tako namigne.

Birokracija stane

Na Nizozemskem so pred leti izračunali, da je znašal strošek birokracije za njihova podjetja približno tri odstotke BDP in so ga nato – s poenostavljanjem in odpravljanjem neumnosti – v le nekaj letih uspeli znižati za četrtino. Za Slovenijo takšnih izračunov nimamo. Trije odstotki našega BDP so trenutno 1,7 milijarde evrov, vendar si upam reči, poznavajoč naše predpise, da je strošek birokracije gotovo višji, vsaj dve milijardi evrov.

Predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije Blaž Cvar meni, da "zakon prinaša dodatno birokracijo, dodatne stroške delodajalcem, ne sledi novim oblikam dela, obenem pa ne prinaša nikakršnih zagotovil, da se zlorabe oziroma kršitve ne bodo več dogajale". Foto: Matic Prevc/STA A to je samo strošek birokracije pri vsakodnevnem poslovanju podjetij. Prištejte k temu še neupravičeno izrečene kazni ter izgubo delovnih mest v malih podjetjih, ki so jih kazni in dolgotrajni sodni postopki prisilili v stečaj. Prištejte temu birokratske stroške javnih sistemov, na primer zdravstvenega, ki so ga birokracija in način upravljanja z denarjem spravili na rob funkcionalnosti. Prištejte tudi plače državnih uradnikov, ki birokratske predpise izvršujejo in nadzirajo in ki bi namesto tega lahko počeli tudi kaj koristnega.

Vsemu temu prištejte še izgubljeni čas in stroške običajnih ljudi, ki se spopadajo z birokracijo pri vsem, kar počnejo v vsakodnevnem življenju in ima kaj opraviti z državo. In seveda nikakor ne pozabite na najbolj družbeno marginalizirane ljudi, ki ne pridejo do socialnih pomoči in javnih storitev, ker ne znajo pravilno izpolniti obrazcev.

Da, birokracija, poleg vsega ostalega, tudi povečuje družbeno neenakost.

Boj proti birokraciji kot razvojna priložnost

Skoraj si upam staviti, da bi, če bi sešteli vse naštete stroške birokracije, prišli vsaj do treh milijard evrov. Zdaj pa pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi te stroške uspeli zmanjšati za recimo milijardo.

Podjetja bi prihranke lahko namenila za nova delovna mesta, razvojne naložbe, višje plače – in tudi če bi jih prelila v dobičke in dohodke lastnikov ter direktorjev, bi od tega vsaj plačali davke, ki jih danes ne, ker gre vsa birokracija v stroške. Država bi lahko povečala kakovost svojih storitev, ker bi uslužbence plačevala za koristnejše delo, ljudje bi prihranili ogromno časa in denarja ter ga namenili za tisto, kar jim res nekaj pomeni.

In to vsako leto. Vsako leto bi lahko vsi skupaj prihranili milijardo evrov in jo namenili za kaj pametnejšega.

Kljub očitnim družbenim koristim zmanjševanja birokracije, so se s tem naše vlade v preteklosti le redko sistematično ukvarjale. Najbolj aktivno in celovito se je tega lotila prva Janševega vlada z ministrom Virantom, v času, ko je bilo odpravljanje birokracije tudi visoko na prednostni listi evropskih politik.

Za Golob-Meščevo vlado se vse bolj zdi, da birokracije ne vidi kot problem, ampak kot rešitev. Vendar birokracija ni rešitev. Birokracija je zgolj zatočišče nesposobnežev, ki ne znajo drugače upravljati države in družbenih sistemov.

Foto: Siol.net