Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Matevž Tomšič

Ponedeljek,
29. 10. 2012,
21.18

Osveženo pred

8 let, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Ponedeljek, 29. 10. 2012, 21.18

8 let, 4 mesece

Izven nadzora

Matevž Tomšič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Integralni del prevladujočega javnega diskurza na Slovenskem, kot ga generirajo osrednji mediji, je poveličevanje javnega nasproti zasebnemu.

Če se je še nekako uveljavilo spoznanje, da je v gospodarstvu zasebna pobuda vendarle zaželena – čeprav je tudi glede tega neredko mogoče slišati, kako naj država ohrani svojo vlogo – , pa je na t. i. negospodarskih področjih (tistih, ki se jim je včasih reklo "družbene dejavnosti") le-ta pogosto razumljena kot nekaj sumljivega, če že ne povsem nesprejemljivega. Najbolj očitno se to pokaže, ko je govora o šolskem sistemu. Še posebej o visokem šolstvu. Tako lahko iz dneva v dan poslušamo lamentacije o ogroženosti javnega šolstva in obtožbe vlade, kako da sredstva, ki jih zmanjšuje javnim visokošolskim ustanovam, preusmerja k zasebnim zavodom. Pri tem odmislimo evidentno neresničnost takšnih trditev (sredstva za koncesije "zasebnikom" so se zmanjšala v ravno takšnem obsegu kot tista, namenjena javnim zavodom). Iz njih se zrcali percepcija zasebnih (visoko)šolskih ustanov kot nekakšne "motnje v sistemu", kot nečesa, kar tako rekoč sploh ne bi smelo obstajati, kaj šele prejemati javna sredstva za izvajanje svojih dejavnosti. Seveda je takšno razumevanje precejšen izraz socialistične mentalitete, izrasle iz nekdanjega sistema, po kateri je zasebna pobuda, ki je sicer temeljno načelo delovanja razvitih družb, sinonim za egoizem, lakomnost in nepravičnost. Vendar pa je najpomembnejši razlog za takšno obravnavo drugje. Gre za to, kdo so ljudje, ki vodijo posamezne ustanove. Niso namreč vse zasebne ustanove, ki delujejo na področjih znanosti in/ali visokega šolstva, deležne napadov deklariranih borcev za socialno državo in na sploh vsega, kar je javno. Tako na primer že vrsto let deluje znanstveno-raziskovalna ustanova z imenom Mirovni inštitut, ki je po svojem statusu zavod v zasebni lasti, a je ob tem prejemnik javnih sredstev za izvajanje določenih projektov. Vendar za omenjene nikakor ni moteča. To pa zato, ker jo vodijo ljudje iz levičarskih krogov. Na drugi strani imamo Fakulteto za informacijske študije v Novem mestu, ki je javni zavod, a je izpostavljena pogostim – čeprav z ničimer podkrepljenim – očitkom o političnem favoriziranju. Zgolj zato, ker je bila ustanovljena v obdobju prve Janševe vlade in ker tam predavajo nekateri ljudje "napačnih" političnih nazorov, tako da očitno velja za "kontaminirano". Podobna je zgodba z novonastajajočo televizijo Planet TV. Tudi tu ni resnična težava v tem, da jo ustanavlja podjetje v večinski državni lasti. (Državno je namreč dobro, mar ne?) Težava je v tem, da ne bo "pod kontrolo", tj. da bo delovala zunaj tistega medijskega omrežja, ki pomeni podporni sistem tranzicijske levice. Pri debatah o delovanju šolstva, medijev in drugih strateško pomembnih področij ne gre primarno za vprašanje formalnega statusa organizacij, ki na njih delujejo, ampak predvsem za vprašanje nadzora nad njimi. V ozadju je strah tistih, ki so skozi večino tranzicijskega obdobja vladali deželi, pred izgubo monopola na teh področjih. Monopola, ki je konec koncev tudi omogočal njihovo vladavino.

Ne spreglejte