Ena od ključnih značilnosti, ki opredeljujejo družbeno dinamiko vse od takrat, ko se je slovenska nacija začela vzpostavljati na vsaj približno moderen način, je izrazita ideološka polarizacija, ki jo označuje pojem "kulturnega boja". Ta sicer presega slovenske razmere, saj se izvorno nanaša na dogajanje v habsburški monarhiji sredi 19. stoletja, tj. na spopad med liberalno-sekularnimi in katoliško-cerkvenimi skupinami za prevlado nad področji "oblikovanja duha", kot so izobraževanje, znanost, umetnost itd. Vendar je kulturni boj na Slovenskem potekal še posebej srdito in se vse do danes nikakor ni zaključil.
Dolga tradicija ideološkega izključevanja
Ves ta čas, od Mahničeve "ločitve duhov" do postkomunistične tranzicije, imamo opraviti s stalnim ideološkim etiketiranjem in izključevanjem. Kjer je treba favorizirati "naše" (se pravi tiste, ki so prave politične "barve"), četudi so nesposobni; in izločati "njihove" (se pravi tiste, ki so na nasprotnem političnem "bregu"), četudi so vrhunski.
Ta "ideološka segregacija" je dosegla vrhunec v obdobju komunistične diktature, ko se je načrtno in sistematično potiskalo na obrobje – ali celo kazensko sankcioniralo – vse tiste, ki so si drznili odkrito nasprotovati tedanjemu režimu in njegovim nosilcem. In kljub prehodu v demokracijo se še vedno nadaljuje praksa izločanja ideoloških sovražnikov in vseh tistih, ki so centrom moči "moteči".
Podelitev nagrade in pogrom zoper njenega nosilca
Letos si je nagrado Prešernovega sklada prislužil Jože Možina za svoj dokumentarni film z naslovom Pedro Opeka, dober prijatelj. Gre za nedvomno enega najboljših slovenskih televizijskih novinarjev, ob tem pa še za odličnega avtorja vrste dokumentarcev, ki obravnavajo različne travmatične teme iz slovenske polpretekle zgodovine. Za film o slovenskem duhovniku in človekoljubu, ki je s svojim misijonarskim delovanjem številne prebivalce Madagaskarja "potegnil" iz revščine, je prejel več uglednih mednarodnih nagrad. Dober film o dobrem človeku, torej! Za nagrado Prešernovega sklada so ga predlagali trije nekdanji Prešernovi nagrajenci, Niko Grafenauer, Zorko Simčič in Drago Jančar, poleg tega pa še skupina šestih civilnodružbenih organizacij na čelu s Svetovnim slovenskim kongresom. Upravni odbor Prešernovega sklada je predlog sprejel soglasno!
Normalno bi bilo pomisliti, da bo ta nagrada nekaj nespornega. Kakšna napaka! Povzročila je pravi vihar v javnosti. Prišlo je namreč do odstopa komisije za scenske umetnosti, ker ta Možine ni predlagala za nagrado, a se je upravni odbor vendarle odločil zanj. Po njihovem bi ta moral brezprizivno slediti njenim predlogom. Kot da ni upravni odbor, ki ga sestavljajo ugledni intelektualci in umetniki, njej nadrejeno telo. Kot da gre pri njem zgolj za nek birokratski organ, ki avtomatično sprejema predloge, ne glede na to, kako so – oz. niso – utemeljeni (utemeljitve, zakaj Možina ni predlagan, komisija namreč sploh ni podala).
Seveda vse skupaj ni ostalo pri užaljenih članih omenjene komisije. Zadeva je takoj dobila razsežnosti ideološkega obračuna. Nekateri osrednji mediji so izvedli tako rekoč frontalni napad na upravni odbor in na samega nagrajenca. Poročanje je bilo izrazito pristransko, saj pogosto ni vsebovalo osnovnih podatkov o filmu in nagradah, ki jih je avtor prejel v tujini, zato pa je bilo toliko več poskusov osebne in profesionalne diskreditacije avtorja.
Tej defamacijski gonji se je pridružila politika. In to kar v podobi ministra za kulturo Uroša Grilca. Ta je začel javno razglašati, da je bil z odločitvijo o tej nagradi kršen zakon; in to čeprav je njegovo ministrstvo upravnemu odboru posredovalo stališče, da je pri izbiri povsem avtonomen. Očitno želi vladajoča politika v znanem "revolucionarnem" duhu razsojati o tem, kdo sme dobiti kakšno nagrado in kdo ne. Zakaj ne bi kar kulturnemu ministru podelili pristojnost, da sam izbira nagrajence?
Izločanje "moralno-politično neprimernih"
Samo največji naivneži lahko verjamejo, da tiste, ki udrihajo čez omenjeno podelitev nagrade, vodi skrb za korektnost in transparentnost postopkov. Moteč je nagrajenec, se pravi Jože Možina kot novinar in filmski ustvarjalec, ki je s svojimi deli pogosto razkrival mračno naravo nekdanjega komunističnega režima in ki je oster kritik forme mentis aktualne vladajoče garniture.
Pritiski na tiste, ki so ga nagradili, ne služijo ničemur drugemu kot izločanju posameznikov, za katere se je nekoč reklo, da so "moralno-politično neprimerni", kar je v prevodu pomenilo, da niso po volji oblastnikov. Takšne težnje, ki so produkt ideološke nestrpnosti, zaslepljenosti in omejenosti, predstavljajo velikansko grožnjo svobodi delovanja. Ne samo na umetniškem področju.
3
