Hasta Luego, Caudillo!

Tokrat sem ugotovil, da mi je celo "ukradel" celoten članek, ki sem ga želel napisati o Hugu Chavezu! Ne da bi bila zadnje čase v stikih, sva sestavila popolnoma enak členek. Dejan je napisal iste stavke, kot sem jih sam sestavil na računalniku, vsebina se ni razlikovala, vendar je imel časovno prednost: ker odda kolumno en dan pred mano, je njegovo delo zagledalo svetlobo dneva. Ko sem prebral njegov članek, sem nasmejano zamahnil z roko in začel razmišljati o novi vsebini, dokler se nisem ustavil in pomislil. Ker so že vsi pisali o Hugu Chavezu v zadnjih dneh in glede na to, da se njegova smrt ne zgodi prav vsak dan, sem si premislil. Skočil bom nekaj let v preteklost in potem nadaljeval tam, kjer se je ustavil kolega Steinbuch. Huga Chaveza sem srečal popolnoma naključno. Bila sva v istem hotelu ob morju. V tistem času je bil uradno ozdravljen. Meseci na Kubi – tako so uradno poročale tiskovne agencije – so mu zagotovili zmago nad rakom in lahko se je spet predano posvečal politiki. Glede na to, da se je z varnostniki kar nekajkrat dnevno sprehodil po sobanah zgodovinskega hotela, sem si ga upal v svoji smešni španščini povabiti na kavo. Trajalo je nekaj ur, preden sem dobil odgovor, a zvečer sva klepetala na terasi s pogledom na morje. Uradno bi moralo trajati deset minut, zavleklo se precej dlje. Ker sva imela skupnega znanca, ki se je ukvarjal s prodajo venezuelske nafte, se je pogovor na začetku vrtel okoli gospodarskih temah, ki so lahko zagotovile nenapeto ozračje. Nafta je bila za Huga Chaveza dobrina, s katero je resnično želel pomagati določenim slojem državljanov. Njegov načrt izboljšanja državne blaginje je imel stoletni horizont. Zavedal se je, da si je nakopal ogromno mednarodnih sovražnikov s privatizacijo naftne industrije, istočasno pa, da se je na takšen način skoraj popolnoma ekonomsko vezal na trg uradnega sovražnika ZDA. Venezuelska nafta je zelo posebna. V nestrokovnem jeziku se definira kot "težka", kar pomeni, da pridelovalec potrebuje posebne postopke, da izvleče razne vrste goriva. Posledično je venezuelska nafta manj zanimiva za države, ki nimajo tako usposobljene industrije in ki si večjih stroškov pridelave ne morejo privoščiti. Zaradi razdalje, zaradi velikosti trga in zaradi pripravljenosti industrije so bile ZDA skupaj (pozneje) s Kitajsko najpomembnejši trg za Chaveza. Imel je željo, da umetno s prihodki iz naravnega bogastva dvigne življenjski standard državljanov, ki bodo imeli pozneje podlago, da gospodarstvo nadgrajujejo in se znebijo naftne odvisnosti. Ker sva na takšen način brez pretresov prišla do mednarodnih političnih tem, sem si upal malo več drznosti in sem ga povprašal o Ahmadinedžadu in o zanimivi, ogromni, proizvodnji koles sredi amazonskega pragozda, o katerem se govori, da naj bi se uporabljal kot raziskovalni center za iransko jedrsko orožje. Nasmehnil se je in zavil odgovor tako, da še danes ne vem točno, kaj je povedal. A kar mi je največ pomenilo, je bilo dejstvo, da ni kazal znakov neudobja. Pogovor se je nadaljeval ter se zavrtel okoli Slovenije in Evrope. Človek, ki je sedel pred menoj, ni bil zdrav. Glede na njegova lasišče in pogled sem sklepal, čeprav nisem zdravniški strokovnjak, da se še naprej zdravi. V njem je bilo čutiti mešanico realpolitike, utopične zagnanosti, iskrene želje po drugačni prihodnosti lastnega naroda in seveda, tako kot pri vsakem človeku, ki se ukvarja s politiko, višje stopnje samovšečnosti. Bil je prepričan, da je tumor posledica zarotniškega projekta Cie. Danes, ko predavam mednarodno politiko in se ukvarjam z različnimi projekti ameriške obveščevalne agencije iz preteklosti, namenjenimi umoru Fidela Castra s posebnim pudrom v čevljih ali zdravniškimi pregledi, verjamem, da je vse mogoče. A dejstvo zdaj je, da Huga Chaveza, predsednika Bolivarske republike Venezuele, ki je želela postati svetilnik za južnoameriške narode, ni več. Pripravljajo se nove volitve. Opozicija ne bo zmagala. Celotna bitka za oblast bo potekala znotraj same socialistične stranke – PSUV. Podpredsednik Nikolas Maduro, ki je razglasil svetu, da bodo ljubljenega očeta naroda balzamirali, lahko v tem trenutku računa na populistično podporo ljudstva v stanju kolektivne psihoze, vendar bo težko predsedovanje brez sodelovanja vojaške elite, ki nadzoruje tudi vzvode gospodarstva in vidi v predsedniku parlamenta Diosdadu Cabellu svojega prvaka. Fidel Castro je preživel še enega svetovnega voditelja, ki ga je želel naslediti in nadaljevati njegovo tradicijo. Kot je poudaril Raul Castro, odhaja v najboljšem slogu: kot neporaženec. Čeprav se ne bo vpisal v zgodovino kot El Comandate ali El Lider Maximo, se ga bodo vedno v Srednji in Južni Amerik spominjali kot El Caudillia. Utopija o tamkajšnji novi socialistični revoluciji pa bo balzamirana skupaj z njegovim truplom.