Dragi Stane

Oni dan sem v Mladini prebral Tvoj intervju. Začutil sem, da si pod stresom. Da si jezen. Razumem Te, danes vsekakor ni lahko biti v Tvojih čevljih. Univerza, ki jo vodiš, je pod številnimi izzivi, na katere se v letih, ko je dobila skorajda vse, kar si je zaželela, ni čisto najbolje pripravila. Vem, težko je. Ampak Stane, to še ne pomeni, da mi je vseeno, kaj si povedal. Morda si komu naredil tudi krivico, ki boli, četudi morda ni bila povzročena namenoma. Na začetku intervjuja Te je novinar, ki me ne mara prav posebej, označil za upornega rektorja. Politiki si zabrusil, da z ustanavljanjem novih regijskih univerz Tvoje univerze že ne bo dobila pod nadzor. In to si označil kot največjo napako politike. Zapisano mi ni bilo všeč. Saj veš, da smo se s kolegi zadnjih sedem let zelo veliko ukvarjal z izgradnjo visokošolskih inštitucij. In lahko Ti povem, da tega nismo delali po nikakršnem nareku politike in še manj z željo, da bi pod nadzor dobili ljubljansko univerzo. Ravno nasprotno, to smo počeli z željo po tem, da bi sprostili in gojili kreativni potencial, ki ga ta dežela še kako krvavo potrebuje. Če bi bil egoist, bi gradil zgolj lastno akademsko kariero, ki sem ji bil vedno odsotni oče. In če sem lahko v tem pismu popolnoma iskren, Ti moram kar priznati, da smo čutili, da nas ravno Tvoja univerza pri tem prav krepko ovira, in to na vse mogoče načine. Ah, koliko je bilo nenaklonjenih javnih izjav, pa odtegovanja soglasij, pa negativnih mnenj in še in še in še … Saj vem, da takrat nisi bil rektor in da Ti tega nisi počel, ampak kot rektor pa si kljub temu ne moreš po pilatovsko umiti rok, še posebej, ker nimam občutka, da ravnaš drugače. Malce me je zapekel tudi očitek, da se na delovnem mestu generalnega direktorja za visoko šolstvo obnašam izključno kot politik, včasih še celo bolj kot minister. Ali bi mi morebiti lahko pojasnil, kje v mojem delu si zaznal nestrokovno in izključno politično delovanje? Ali pa morda celo, kar bi bilo popolnoma grozno, politično pristransko delovanje? Saj ni skrivnost, kakšna so moja politična stališča. Teh ne skrivam, jih kar rad zapišem na svojem blogu ali v kolumnah. Toda javno sem nastopal tudi pred tem, recimo takrat, ko so Tvoji politični somišljeniki pod narekom univerz spisali nacionalni program visokega šolstva, ki bi samostojne zavode kar birokratsko ukinil. Kar tako, brez obrazložitve. Še posebej tiste bolj ambiciozne. In naj te spomnim, tudi Ti si proizvedel kar nekaj političnih izjav. Recimo tisto, ko si kot rektor delil sočne nasvete o tem, kateri poslanec bi moral odstopiti. Pa četudi smo pričakoval le suhoparno izjavo univerze glede veljavnosti diplome poslanca Simčiča. Veš, na ministrstvu ne mislim dočakati pokojnine. Moje srce je v visokem šolstvu in znanosti in tja se bom vrnil prvi dan, ko ne bom več tu. In ravno zato je moja največja želja in motivacija po svojih močeh prispevati k temu, da bo visokošolski prostor ob moji vrnitvi vanj boljši, kot je bil, ko sem šel na ministrstvo. In to bo dobro tudi za Tvojo univerzo. Dragi Stane, jutri se bova srečala na regijskem strateškem forumu v Dubrovniku. Na recepciji sem opazil tudi listek s tvojim imenom. Morda bova lahko kljub do konca natrpanemu programu našla kako urico, da se sprehodiva po Stradunu. Morda bova celo začutila nekaj duha starih Dubrovničanov, vrhunskih mojstrov srednjeveške diplomacije. In morda se bova lahko pogovarjala. Želel bi si, da bi bilo tako. S cenjenimi pozdravi, Borut