Digitalni otroci

Tudi tisti, ki smo odrasli v digitalni dobi in smo na nek način digitalni domorodci, smo podzavestno prepričani, da je preveč časa preživetega pred preveč zasloni nekaj hudo slabega za naše prestolonaslednike. Imeli bodo kvadrataste "wide-screen" glave, dobili bodo očala še pred prvim razredom in postali bodo introvertirani, asocialni in predebeli. To so realni strahovi slehernega starša, ki pa imajo z realnostjo manj skupnega, kot si mislimo. Medijski zasvojenci Statistika iz Velike Britanije pravi, da je "online" skoraj 40 % otrok, starih med 3 in 4 leti. Nekateri se takrat še dojijo. Ne vem, kaj je hujše. Starejši otroci, recimo 7- in 8-letniki, so dodatno izpostavljeni – imajo mobitele, tablice, osebne računalnike, pogosto vse troje. Količina informacij in načinov, kako jih te naprave zamotijo, se bliža neskončnosti. Mladostniki po meritvah "preverjajo" svoje mobilnike do 150-krat – češ kaj je novega? Z eno učeno besedo – hiperstimulacija. Gotovo nič dobrega. Kaj si rekel, nisem slišal Nedavna študija (pretekli julij), objavljena v strokovni publikaciji Comupters in Human Behavior, kaže, da imajo otroci zaradi tega hude težave s pozornostjo. Opazovanim otrokom je uspelo to obdržati na eni nalogi/aktivnosti v kosu zgolj 6 minut – preden so zaplavali v eno od oblik tehnoloških motenj. Avtor knjige Smarter than you think, Clive Thompson, navaja, da je eden večjih problemov za te mladostnike t. i. "prekinitvena potrditev" – kjer so soočeni s sistemom, ki "nagrajuje" iregularno vedenje (kar nenačrtovana sporočila vseh oblik definitivno so). Že sam se borim s pisanjem članka, ko me motijo maili, telefoni in neprilagojeni sodelavci – kako težko je to upravljanje z motnjami šele za otroke? Žongliranje Avtoriteta merjenje medijske potrošnje – hiša Nielsen – ugotavlja, da mladostniki v povprečnem dnevu žonglirajo med 14 različnimi aktivnostmi na svojih pametnih telefonih – od pogovorov, SMS do iger. Vse to na osnovi – v povprečju – v okviru 41 aplikacij, ki jih imajo naloženih. Več kot dve tretjini tega časa pa posvetijo socialnim omrežjem. Še več – skupna dnevna medijska potrošnja teh, očitno zelo zaposlenih in radovednih mladih duš – znaša bojda kar dobrih 7 ur (kot medij štejemo vse oblike vsebin, ki dosežejo njihov par oči). Kako, madona, sploh kaj naredijo v življenju? Dekoncentrirana generacija Omeniti gre tudi mit o večopravilnosti (t. i. multitasking), za katerega ženske pogosto trdijo, da ga obvladajo. Saj veste – tisto, ko med vožnjo po torbici iščejo šminko, vmes govorijo s prijateljico o novih čevljih in uslužno izigravajo Garmina za svoje (moške) sovoznike. Večopravilnost ne obstaja. Gre samo za bolj ali manj uspešno žongliranje pozornosti med različne aktivnosti/vire informacij, kjer naši možgani večino energije pokurijo za sam akt žongliranja, zato malo te ostane na voljo za dejansko kritično predelavo informacij. Dodaten izziv za razvijajoče se ume, ki po raziskavah povzroča več napak, izgubo koncentracije in slabo izkoriščanje vse večjih količin informacij, ki so na voljo. Otroci zmorejo. Zelo! Doslej navedena dejstva zgolj povečujejo starševsko skrb. Mene osebno spravljajo v paniko. A vsaka medalja ima dve plati. Predvsem novejše raziskave (zaradi mladosti samih medijev, o katerih pišemo, je teh za zdaj še malo) kažejo, da se otroci spopadajo s tem novim svetom precej drugače, kot mislimo oz. kot se bojimo. Samo dejstvo, da so že tako zgodaj izpostavljeni tem napravam in informacijam, jih je utrdilo in napravilo bolj pripravljene za množico motenj, s katerimi se soočajo. Ne le to – te motnje znajo veliko bolje upravljati in svoj vsakdan prilagoditi na način, da njihovo socialno in akademsko življenje ne trpi. Dejstvo, da imajo v povprečju na mobilcih 41 aplikacij, pove tudi to, da vedo, čemu je kakšna namenjena, kdaj in kako jo bodo izkoristili za svoj življenjski optimum. So fleksibilni in igrivi. Tehnologija jih izboljšuje, ne pa odtujuje in ubija koncentracijo. Neviden napredek Na elitnem Stanfordu so primerjali eseje brucev iz leta 2006 ter njihovimi "vrstniki" iz generacij 1986, 1930 in 1917. Medtem ko se število slovničnih napak v njihovih izdelkih ni zmanjšalo (verjetno tudi pričujoč članek hlasta za vejicami), pa sodobnejši izdelki kažejo precej višjo sofisticiranost in tematsko raznolikost, ki zahteva raziskovanje in lastno kritično mnenje. Z revolucijo blogov in drugih oblik izražanja se je do 40 % pisanja premaknilo ven iz učilnic – kar pomeni, da otroci pišejo in ustvarjajo več kot kdajkoli. Merjenja kažejo tudi, da so vse boljši v matematiki, branju in verbalni komunikaciji – in ne le v hitrem tipkanju. Tehnologija je moč Ko je leta 1958 mali Bobby Fisher šokiral odrasle šahovske velemojstre, je njegov dosežek ostal "nepremagan" do leta 1991. Od takrat pa je bil presežen nič manj kot dvajsetkrat. Medtem ko je bilo za otroke včasih nemogoče doseči te stopnje šahovskega znanja, so cenovno dostopni in vse zmogljivejši računalniki to postavili na glavo. Mladi um ob pomoči tehnologije zmore marsikaj! Prilagoditev najmočnejšega Intervjuji z mladostniki kažejo tudi na nekaj drugega – da so nekako "odrasli" v kontekstu tega novega okolja. Naučili so se upravljati s svetom, ki ponuja neštetokrat več kot pred nekaj leti. Učni rezultati na Harvardu so pokazali, da so imeli bruci ogromno akademskih težav v prvem letniku, kot posledico obsedenosti z družabnimi omrežji. Že v letu pozneje (in dalje) so te skorajda izginile. Prilagodili so se in omejili število obvestil in informacij, ki jih prejemajo. Učinkovito upravljajo motnje. Prihodnost je lepa Medtem ko je slika od daleč precej črnogleda, je realnost zelo svetla. Sliko pogosto slikajo strokovnjaki, ki so še vedno analogni, so odrasli na papirju in so hudo pametni, kako bodo mali zasloni uničili celo generacijo. Dejstvo je, da je svet drugačen. Mlajši razvijajo spretnosti, ki bodo relevantne – hitro iskanje, filtriranje vsebin, hitro skakanje med aktivnostmi in odprtost za svet okoli sebe. Morda bodo vmes pozabili, kakšne so male pisane črke in kaj so tempera barvice. Pa kaj potem. Viri: Wired UK 12/13