Dies irae*

Če človek nima tako razkošnega pravnega znanja, kot ga očitno imata predsednica NSi in vodja poslanske skupine SLS, je najbrž bolje, da pokaže nekaj krščanske skromnosti in ponižnosti ter sodbe same ne komentira. No, je pa vsekakor dopustno komentiranje teološke dimenzije sodbe, ki jo je bilo mogoče razbrati iz histeričnih izjav in gest podpornikov glavnega obsojenca. Govorili so o "koncu pravne države", "političnem procesu in obsodbi", "novi blamaži sodstva" itd. Sodbe zato ne priznavajo in mnogi so se celo odkrito ogrevali za revolucijo.

Kako si to razlagati? Kot kaže, so podporniki glavnega obsojenca uspešno ponotranjili tisto slavno pridigo o izvoljenem ljudstvu in Rdečem morju. In bistvo je očitno to, da Preroku ne more soditi neko navadno zemeljsko sodišče – vsakdo vendar ve, da je Prerok kot tak nedotakljiv. Z drugimi besedami: Mojzesu lahko sodi le On. Vse lepo in prav, težava je pravzaprav "le" v tem, da večina državljanov ta SDS-ovski katekizem odločno zavrača. ("Socialistična sekularizacija" je pač – hvala bogu! – opravila svoje.)

Katastrofalno stanje na desnici je seveda skrb vzbujajoče. To na dolgi rok ne pomeni le katastrofe za desnico, ampak za vso državo. Vsaka zdrava demokracija namreč potrebuje normalno desnico. Funkcija desnice v politiki je podobna funkciji strahu v krščanstvu: če vladajoča levica zgubi strah pred sodnim dnem, tj. dnem, ko volivci pokažejo svojo sveto jezo, kmalu začne dojemati oblast kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar ji samoumevno pripada. Ta zgodba je dobro znana iz časov vladavine kvazilevičarske LDS: ker na drugi strani ni bilo neke kolikor toliko normalne desnice, je njena vladavina kar trajala in trajala. Zaradi tega so se navsezadnje tudi zgodili razni Miragei.

Na koncu je bilo vendarle vsega skupaj preveč in napočil je sodni dan. Skratka, prvič in na srečo tudi edinkrat je zmagala SDS. No, danes lahko vsakdo vidi, kako so računi te zmage, ki prihajajo z določeno zamudo, vsak dan višji. Zadnji, se pravi tisti v zadevi Mirage, znaša kar 8,3 milijona evrov. (Še enega mandata z Janezom Janšo v vlogi premierja Slovenija zanesljivo ne bi preživela.) Vse skupaj pa samo zato, ker so v stranki SDS preprosto preneumni, da bi lahko dojeli naravo pogodb in pravnih postopkov. Njihov moto se pač glasi: če ne gre s silo, bo šlo pa s še večjo silo. Če ne gre s kladivom, bo šlo pa z macolo.

Bog ve, koliko bo morala Slovenija še plačati za to, ker je nekoč na oblast spustila ljudi, ki so namesto v nasvete pravnikov, teh svečenikov moderne države, raje zaupali v slutnje nezmotljivega Preroka.

Ampak na desnici še kar naprej verjamejo Preroku. Še kar naprej in naprej verjamejo v absolutno zmago na volitvah (50+), na krilu katere bodo naredili absolutni konec rdečim monopolom, zagotovili absolutno pluralizacijo medijev, absolutno privatizacijo itd. Slovenija pa bolj kot kadarkoli prej pravzaprav potrebuje predvsem normalno desnico.