Demokratična legitimnost unije

Udeležil se bom tudi konference o evropski prihodnosti ob devetdeseti obletnici Panevropskega gibanja. Organizatorji so me prosili za govor o bodočih mejah Unije. Včasih je bila to moja najljubša tema, vendar danes nisem prepričan, da ima takšno pomembnost, kot ji jo še prepisujemo. Dolga leta je bil širitveni proces edini cilj Evropske unije in motor, ki je eno od najbolj heterogenih skupnosti različnih držav na svetu držal pri življenju. Nekateri analitiki radi opišejo Evropo kot kolo, ki potrebuje stalni pogon, da se ne ustavi oziroma pade po tleh. Takšen pogon je zagotovo bila politika priključitve novih članic. EU je edini sistem v zgodovini, ki se je širil teritorialno znotraj okvira miru in zagotovil bogatenje revnejših držav. Ker je bil oziroma je še danes projekt, ki je zgrajen na podlagi medvladnih dogovorov in ustreza reševanju vsakič novonastalim političnim ali gospodarskim težavam, se v angleščini zelo posrečeno imenuje top down projekt, kar pomeni, da je njegovo oblikovanje odvisno iz odločitev maloštevilnih elit. Takšno dejstvo ponavadi seboj prinese številne krizne, kompromisne, odločitve, ki naredijo hišo precej arhitekturno neprijetno ne glede na dobre temelje. Evropski unije vedno bolj manjka demokratična legitimnost pri sprejemanju življenjsko pomembnih odločitev. Vedno sem bil in bom še naprej ostal velik zagovornik širitvenega procesa. Na Balkanu se bo ponovno zavrtela usoda celotne stare celine v prihodnosti, vendar moramo biti na to pripravljeni in se zavedati, da nas zgodovina ne bo pomilostila. Južno od Kolpe nas (Evropejcev) nikoli ni! Po dveh letih izredno težke gospodarske krize, v kateri je Evropska unija ponovno ukrepala gasilsko –torej ne preveč učinkovito – je mogoče nastopil čas, da se državljani Unije (ne bi bilo slabo, če bi se večkrat na dan spomnili, da imamo vsi Slovenci dvojno državljanstvo: slovensko in evropsko) počasi fokusirajo na stabilizacijo izredno fragmentirane, neurejene, težko vodljive strukture. Leto 2013 bo leto evropskih državljanov, v katerem bo zelo verjetno tekla poglobljena debata o prihodnosti Unije. Vladne, nevladne in vse organizacije civilne družbe bodo vključene v razpravo. Seveda, cinično gledano, nas bo večina obrnila oči in komentirala, da se bo spet zapravilo veliko vsoto denarja za preučevanje "pohanega zraka", ampak mislim, da se je potrebno vedno spomniti, da je Unija edina ideja, ki je zagotovila naši celini sedemdeset let miru in da je – ne glede na vse težave – pomagala pri dvigu blaginje milijonov prebivalcev. V prihodnosti bo Bruselj pridobil še več pooblastil. Začelo se je s fiskalnim paktom, nadaljevalo se bo s tesnejšo bančno in ekonomsko Unijo. Decembra bodo predsedniki Sveta, Komisije, Evrocone in ECB podali prvo poročilo o morebitnih fazah razvoja. Od tistega trenutka naprej bi mogoče bilo racionalno potegniti zavore in začeti globok proces premišljevanja naše skupne prihodnosti. V kolikor se bo povečeval razkorak med politično legitimnostjo državnih parlamentov in vlad glede na pristojnosti bruseljskih struktur, lahko hitro pride do neobvladljivih trenj. Izpraznjene lokalne vlade, demokratično odgovorne, bodo o vsaki težavi prevalile krivdo na Unijo, ki volivcem ne odgovarja! Podpora evropskemu projektu bo začela drastično padati in sistem bo "nepričakovano" kolapsiral. V kratkem bi se lahko znašli na stari celini, s starimi državami in v družbi stare politike. Včasih so bile zaradi ravnovesja moči potrebne velike države, ki so lahko tekmovale in ščitile interese svojih državljanov v mednarodni tekmi za nadmoč. Znotraj takšnega scenarija Slovenija nikoli ne bi bila neodvisna, suverena entiteta. Male države lahko uspevajo in živijo le znotraj sistemov, ki jim omogočajo mir, stabilnost in preživetje brez večjih trenj. Slovenija potrebuje EU in bi bilo zelo dobrodošlo, če bi naše ministrstvo za zunanje zadeve v naslednjih letih postalo pobudnik preoblikovanja krovnih bruseljskih inštitucij. Parlament in Komisija morata pridobiti večjo demokratično legitimnost in odgovornost, sicer bo razkorak med volivci in voditeljskimi birokrati prevelik. Zato mislim, medtem ko se na moji levi in desni vrstijo lepi slovenski griči na poti proti Dunaju, da počasi postajajo zunanje meje Unije vedno manj pomembne. Notranje, administrativne meje so sedaj usodnejšega pomena.