Dekadenca slovenskega javnega sektorja

Zdi se, da ne razume – ali noče razumeti –, da se morala oblikuje predvsem tako, da se ljudje prilagajajo številnim institucijam (zakonom, družbenim vzorcem itd.), ki vladajo v družbi.

Če je določen sistem disfunkcionalen, se mu bodo ljudje pač prilagodili z ravnanjem, ki ga lahko zunanji moralistični opazovalec mirne duše označi za neetičnega. Vendar so z vidika sistema to povsem racionalne strategije preživetja.

Seveda vedno obstajajo tudi don Kihoti. Redki idealisti, ki se sistemu upirajo. Spremeniti ga ne morejo, lahko pa se iz njihove perspektive vidi njegova disfunkcionalnost. To so zgodbe treh takih idealistov. Imena so spremenjena – njihove zgodbe so resnične.

Zgodba o poražencu Viktorju Viktor je direktor javnega zavoda na področju kulture z okoli tridesetimi zaposlenimi. Od začetka krize se je to število zmanjšala za 15 odstotkov: stari odhajajo v pokoj, novih ne zaposlujejo. Po letih kadrovskega hiranja zavod komaj shaja.

Pa ne zato, ker bi bilo uslužbencev premalo! Viktor pravi, da bi lahko z enakim številom institucija delovala brezhibno, mnogo bolje kot danes. Težava je struktura zaposlenih. Polovica je starejših od 55 let. Med njimi so trije, ki ne počnejo dobesedno ničesar. "Ker so starejši od 60, jim ne morem nič," mi zaupa.

Viktor je socialno čuteč človek; nasprotuje odpuščanju zaradi golega večanja produktivnosti, a vidi absurdnost položaja. Manjšina zaposlenih gara, večina se sicer trudi, a si z njimi kljub temu ne more kaj prida pomagati, manjšina se delu uspešno izmika. Perverzna Gaussova krivulja, ki usodno zavira poslanstvo zavoda.

Ko je pred leti prevzel institucijo, je kmalu spoznal paradoks. Kader je bil zelo slabo kvalificiran. Izobrazba je pešala – želje, da bi stopili v korak s časom, ni bilo. Po drugi strani pa je pred vrati čakala množica visoko kvalificiranih mladih, ki bi naredila vse, da bi dobila možnost, da se izkaže.

Danes, v šestem letu krize, se mu mladi diplomanti in celo doktorandi javljajo za prostovoljno delo: bojijo se, da bi v najboljših letih ostali ne le brez službe (s tem so se mnogi že sprijaznili), temveč tudi brez vsakršnih omembe vrednih izkušenj.

Viktor je bil najbolj vesel, ko je kakšna zaposlena odšla na porodniško; tedaj je lahko začasno zaposlil koga izmed njih. Tedaj se je produktivnost izjemno povečala: Viktor namreč ob vsej množici zaposlenih nima dobesedno nikogar, ki bi mu lahko pomagal pri zapletenejših projektih, zlasti pri iskanju evropskih sredstev. Viktor je prepričan, da bi lahko s svojimi odličnimi mednarodnimi zvezami institucijo umestil v širši evropski okvir, a se počuti obupno osamljen, saj v zavodu nima primerno razgledanih in usposobljenih sodelavcev, s katerimi bi izpeljal svojo vizijo.

Istočasno pa ljudje, ker že leta niso napredovali v nove razrede, trdijo, da jih vodstvo izkorišča, in grozijo z bojkotom dela. Najmanj tretjino zaposlenih bi bilo treba zamenjati, pravi. Očitno je namreč, da so tam bolj ali manj po naključju.

Viktor je po prepričanju socialdemokrat z močnim socialno-liberalnim poudarkom. Kolikor vem, nikoli ni volil desnice. Leta 2011 je glasoval za DLGV, v upanju, da bo spodbudila potrebne reforme. Od tedaj ni volil nikogar.

Viktor je poraženec slovenske krize, zato nosi to ironično ime.

Zgodba o Pepelki Nina dela v Ljubljani v manjši raziskovalni instituciji. Čeprav se mora v prestolnico voziti od daleč, je zadovoljna: delo jo izpolnjuje. Čuti poslanstvo.

Direktor njenega zavoda je službo dobil prek političnih zvez. Njegove kvalifikacije so vprašljive, svoje delo pogosto zanemarja. Institucija zaradi tega trpi, a to sploh ni glavna težava.

Nini se zdi, da je direktor po začetnem zanosu obupal nad institucijo, ki jo je prevzel. Na neki način je postal žrtev istega klientelnega sistema, po zaslugi katerega je dobil službo – podobno kot on so bili tudi zaposleni večinoma nameščeni politično. In kjerkoli princip pripadnosti in zvestobe prevlada nad principoma usposobljenosti in poklicnega poslanstva, kakovost dela drastično upade. Železni zakon klientelizma.

Kadrovsko preobremenjen zavod tako komaj kaj da od sebe. Vladata nedelavnost in brezbrižnost. Od ducata zaposlenih zavzeto delajo trije. Preostali bolj ali manj životarijo.

Nina je oseba, ki bi bila v vsakem meritokratskem sistemu pri vrhu. Je proaktivna, razgledana in strokovno podkovana, zna delati z ljudmi in viri. V naši stvarnosti pa je Pepelka, na katero sodelavci prelagajo svoje obveznosti.

Vse bolj je razočarana. Pred časom mi je zaupala, da bi najraje videla, da bi njen zavod odneslo varčevanje. V njem vidi zapravljeno priložnost, da bi z državnim denarjem njeno strokovno področje dvignili na višjo raven. Prepričana je, da bo imel ta neuspeh globoke posledice, a rešitve ne vidi.

Zgodba o ciniku Mateju Matej dela na področju zdravstvene nege. Pravi, da ima krasne sodelavce, a vodstvo je gnilo. Direktor je nepotistični tiran, ki je v zavodu zaposlil pol svoje družine. Govori se, da prek zapletenih mehanizmov odliva javna sredstva v svoj žep. Matej sarkastično pravi, da je to klasična zgodba, ki bo čez nekaj let izbruhnila v medijih – tedaj se bodo vsi spraševali, kako je bilo mogoče, da nihče ni vedel …

Zaposleni molčijo. Bojijo se za zaposlitev. Dovolj imajo svojih skrbi.

Matej je v zavodu zaposlen začasno, prek javnih del. Vestno opravlja svoje delo, glede zlorab v zavodu molči kot vsi preostali in se pripravlja za odhod v tujino.

Matej je cinik. Ne verjame več v nič. Je pripadnik izgubljene generacije. Decembra 2012 se je udeležil "vseslovenskih vstaj", čeprav je tudi sam volil za eno od vladnih strank. Od države ne pričakuje ničesar več. Duševno je že emigriral.

Za potrebe politične korektnosti Politična korektnost bi zdaj zahtevala, da dodam: "seveda so to le ekscesni primeri, ni povsod tako". Čeprav je gotovo res, da ni povsod tako, se v zahtevi, da je to treba poudariti, skriva določena hipokrizija, določena neiskrenost. Kadarkoli se pogovarjam s prijatelji in znanci, zaposlenimi v javnem sektorju, namreč slišim zelo podobne zgodbe. To me sili k sklepu, da dejansko je bolj ali manj povsod precej podobno.

Nauki iz javnega sektorja Pričevanja, ki jih slišimo iz javnega sektorja, bi se dalo povzeti v tri nauke:

1. sistem zaposlovanja v javnem sektorju (dokler se je še zaposlovalo) je bil kaotičen in nepregleden; marsikje ni sledil nobenim preverljivim kriterijem; to spodbuja nepotizem, klientelizem in notranje napetosti, ki dušijo iniciativnost; 2. posledica takega sistema selekcije je struktura zaposlenih, kjer prevladuje nedelavnost in kjer ima branjenje disfunkcionalnega statusa quo vselej prednost pred poslanstvom institucij in potrebami uporabnikov; 3. javni sektor žal precej slabo opravlja svojo osnovno vlogo, namreč da čim bolj racionalno izvaja javne servise in posreduje javne dobrine, ki se financirajo iz proračuna. Namesto tega se je spremenil v velikanski mehanizem ohranjanja socialnega miru: sistem za umetno nižanje brezposelnosti, posledično za ohranjanje kupne moči prebivalstva za subvencioniranje domače potrošnje. Nekakšno keynesianstvo prek ovinka.

Ko smo zamešali vzrok in posledico Pravzaprav se strinjam s predsednikom vlade, ko pravi, da je naša kriza predvsem etična. Je kriza politične, institucionalne in upravne ureditve naše države, ki zaradi svoje disfunkcionalnosti ljudi, ki so vključeni vanjo, sili k skrajno problematičnim držam. Ker na vseh področjih nagrajuje konformizem, povprečnost in previdno držanje jezika za zobmi.

Res je: nizki etični standardi so ključna težava. Ampak tu smo malo pomešali vrstni red: ne moremo najprej administrativno zvišati etičnih standardov in pričakovati, da bomo s tem izboljšali delovanje državnih institucij. Ravno obratno: etične standarde bomo zvišali tako, da bomo začeli izboljševati delovanje institucij.

To pa marsikje pomeni radikalno spremembo njihove ureditve. V javnem sektorju prav gotovo.