Daganova teorija

Pred kratkim sem se vrnil iz mojega letnega obdobja predavanja ameriškim študentom. Ko imam pred seboj mladeniče iz različnih akademskih smeri, ki pridejo poslušat moj predmet zato, da umestijo lastno znanje v širši mednarodni okvir, je zame eden od najpomembnejših ciljev dopovedati poslušalcem, da zgodovina oziroma politična dogajanja niso le suhoparna dejstva, temveč odločitve, ravnanja in tveganja realnih ljudi. Metternich, Churchill ali Putin ne smejo biti oddaljene predstave, temveč jih moramo razumeti človeško. Tisti, ki krojijo mednarodno okolje, so takšni kot vsi mi, le da imajo zaradi življenjske poti v danem trenutku neverjetno veliko moč in odgovornost, ki jo na koncu morajo uporabiti. Bolj so voditelji pripravljeni, razgledani in podkovani, večje so možnosti, da se igra na svetovni šahovnici pametno razplete. V nasprotnem primeru celotna človeška rasa tvega. Vsi ob prebiranju njunih pisem mirno priznamo, da sta bila Churchill in Roosevelt v času druge svetovne vojne najprimernejša svetovna voditelja. Še danes – po sedemdesetih letih – živimo znotraj mednarodnega sistema, ki sta ga definirala v človeški in intelektualni samoti, pod pritiskom časa in dogajanj, stalnice kriznih časov. Nobena odločitev seveda ni popolna, ker vsaka sproži določeno verižno reakcijo, ki ne more biti celotno nadzorovana, vendar obstajajo boljše ali slabše odločitve. V času, ko že nekaj let svetovna javnost zadržuje sapo zaradi izjav iranskega voditelja Ahmadinežada in zaradi razvoja tamkajšnjega jedrskega arzenala, obstaja en človek, ki nam je do zdaj zagotovil načelno stabilnost v vroči bližnjevzhodni regiji ter Izrael zadržal pred porazno odločitvijo preventivnega napada, ki bi lahko destabiliziral mednarodne odnose: Meir Huberman Dagan, vodja izraelskega Mosada med letoma 2002 in 2010. Obveščevalne službe opravljajo najbolj operativni del zunanje politike določene države. Kakovostne varnostne agencije imajo izredno usposobljene kadre, ki vsak dan krojijo mednarodne odnose na terenu. Večine dogodkov, ki vplivajo na meddržavne odnose, normalni državljani ne poznamo. Vse, kar vemo, so večinoma informacije, ki jih politika filtrira. Ogromen del zbiranja in analiziranja informacij ter ukrepanja ostane vedno v domeni "vohunov". Dagan ni bil le izvršilec politično sprejetih odločitev. Dagan je človek, ki si je dovolil nasprotovati prvem ministru B. Netanjahu (za katerega je v preteklosti delal kot svetovalec za protiterorizem) glede preventivnega napada na Iran. Nekateri so mu želeli soditi zaradi veleizdaje. Hladnokrvno je izjavil: "Naj le, bo precej zabavno!" Pred leti je na lastno pest poslal nekdanjemu državnemu podsekretarju ZDA Nicku Burnsu telegram s petimi točkami, ki so postale znane kot Daganova teorija kolapsa: proti Ahmadinežadu je treba ukrepati politično, uporabiti tajna sredstva, Iranu soditi znotraj OZN-ja, preprečiti tehnološko usposabljanje nasprotnika, podpirati notranjo zamenjavo režima s strani iranskih državljanov ob uveljaviti strogih gospodarskih sankcij. Potem ko je glavni vodja Ahmadinežadovega nuklearnega projekta zbežal s pomočjo britanskega MI6-a na zahod, je izkoristil vse informacije in začel sistematično sabotirati iranske raziskave. Z uporabo kibernetične vojne in virusa Stuxnet je na daljavo sprožil eksplozije, ki so uničile tamkajšnje centrifuge za pridelavo urana, in tako, kot je zapisal egiptovski časopis Al Ahram, za nekaj let ustavil razvoj nuklearnega projekta. Brez Dagana bi imel Iran že zdavnaj najbolj svetovno kontroverzno orožje, prav tako Sirija – v kateri Iran danes podpira posredno vojno proti "zahodu" –, na katero je sprožil kirurški letalski napad (operacija Orchard) na nuklearni reaktor Al Kibar leta 2007. Glede na uradno vlogo, glede na državo, za katero je delal, in glede na sovražnike, ki jih je imel, njegove metode seveda niso bile vedno ortodoksne. Diplomacijo in politiko je lahko uporabljal le vzporedno, vendar veliki ljubitelj viskija in cigar, vegetarijanec in slikar je človek, ki je krojil s sredstvi, ki jih je imel na razpolago, z mednarodno politiko, in se bo zato vpisal v zgodovino ne samo zato, ker se je leta 1945 rodil na vlaku, s katerim je mama bežala iz Sovjetske zveze, ali zato, ker je leta 1973 v jomkipurski vojni kot prvi preoral Suezovo ožino, ali ker je zatrl prvo veliko intifado leta 1991. V zgodovino se bo zapisal, ker je razmišljal v svoji samoti, pod pritiskom, in sprejemal odločitve, ki niso bile vedno najbolj zaželene oziroma priljubljene. Danes, po uspešni operaciji raka, dela za mednarodno svetovalno podjetje s sedežem v Švici, skupaj z njegovo večno desno roko Arusyjem Eitanom, nekdanjim predstavnikom za stike z javnostjo izraelske vojske. Je človek, ki je "razkrinkal", kako devet velikih svetovnih bank – med katerim je bila tudi Credit Suisse – še danes ščiti in financira Ahmadinežada. Mednarodna politika so ljudje.