Sobota, 18. 11. 2023, 22.21
1 leto
Boštjan Udovič: Ne vojne, mir nam dajte!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,50
Zadnji dve leti verjetno sodita med najbolj krvavi leti v mednarodni skupnosti po koncu balkanskih vojn, ki so dodobra zatresle povojno Evropo. Zdi se, da smo že davno pozabili vzklik očetov povojne Evrope: "Nikoli več vojne!". Še slabše. Zdi se, da smo v času, ko je "mir" redka beseda, ki postaja celo ideološko sporna. Tudi takrat, ko naj bi bila najbolj zaželena.
Trpka izkušnja prve vojne in napačne odločitve
Pred časom sem na enem od pretočnih programov gledal film o mirovnih pogajanjih v Münchnu leta 1938. Če pustimo ob strani odlično igralsko zasedbo in licentio poetico scenarista, ki je imela z zgodovinskimi dejstvi na trenutke bore malo skupnega, se moramo ustaviti ob prvem ministru Združenega kraljestva, Nevillu Chamberlainu.
Nekdanji britanski premier Neville Chamberlain.
V primerjavi z uradno doktrino zgodovine mednarodnih odnosov, ki Chamberlaina pogostokrat definira kot "nesrečno figuro" (saj je Češko dobesedno šenkal nacistom), ga omenjeni film ne slika tako negativno.
Prikazuje ga namreč kot borca za mir, človeka, ki je po izkušnji prve svetovne vojne želel narediti vse, da bi ohranil krhek mir v takratni mednarodni skupnosti. V filmu tudi Chamberlain poudari, da je mir edino, za kar se je vredno boriti, in dodaja, da pri tem izhaja iz trpke izkušnje prve svetovne vojne.
Njegovo dejanje seveda ni bičano samo z današnje perspektive. Že slavni Winston Churchill je Chamberlainu očital njegovo odločitev in poudaril: "Izbirali ste med sramoto in vojno. Izbrali ste sramoto, a dobili boste vojno." In prav je imel. Chamberlain je ostal sramota mednarodnih odnosov, evropska celina je dobila vojno.
Trpka izkušnja druge svetovne vojne in neuresničeni ideali
Želja po miru tako pred letom 1939 ni bila uresničena. Zato so očetje povojne Evrope skovali geslo o tem, da vojne nikoli več. Pa so bili neuspešni.
Res se vojna do konca hladne vojne fizično ni bíla na svetovnih tleh, a dejstvo ostaja, da je bilo v tem času tudi v Evropi kar nekaj para-vojn, ki jih lahko imenujemo tudi državni udari ali vdori/invazije (ne pozabimo na Madžarsko leta 1956 in Češko leta 1968). V vseh teh procesih so bila izgubljena številna nedolžna človeška življenja.
Kljub temu se je v Evropi "nikoli več vojne" udejanjalo. A to je veljalo za Evropo. Kaj pa drugi deli sveta? Se spomnimo Koreje? Izraelsko-arabskih vojn in Vietnama? Afganistana ter Iransko-iraške vojne? Kuvajta … in še česa?
Morda nas je to prizadelo manj, ker se ni dogajalo pred domačim pragom, a tudi v teh vojnah so umirali ljudje.
Manj orožja bo Balkanu dalo več miru
In zgodila so se 90. leta, hladne vojne je bilo konec, Sovjetska zveza je (z izjemo enega primera) razpadla na miren način, Jugoslavija žal ne.
V tistih dneh, ko smo najbolj potrebovali orožje za lastno obrambo, so zahodni čamberlejni hodili naokoli in govorili, da potrebuje Jugoslavija manj in ne več orožja. Manj orožja bo namreč ustvarilo mir. A ga ni.
Nekdanji ameriški državni sekretar Cyrus Vance je bil ob razpadu nekdanje Jugoslavije posebni odposlanec generalnega sekretarja Združenih narodov za iskanje mirne rešitve konflikta na Balkanu. Na fotografiji je skupaj s tedanjim srbskim voditeljem Slobodanom Miloševićem (na desni).
Na območju nekdanje Jugoslavije so bila izgubljena številna življenja, uničene številne usode, razdrti številni zakoni, mrtvi, ranjeni … a miru, resnega, ta regija nima še 30 let pozneje.
Ukrajina, Izrael in Gaza
V Evropi se je pred letom dni, ob ruski agresiji na Ukrajino, postavilo vprašanje, ali naj se žrtvuje del ukrajinskega ozemlja za to, da dobimo mir. Skratka neke vrste monopol, ko brez težav predaš nekaj, kar te ne "žuli".
In prišlo je do delitve duhov: eni so zagovarjali trditev, da bi prepustitev ukrajinskih ozemelj Rusiji zagotovila hiter mir (med njimi je bil tudi dolgoletni ameriški državni sekretar Henry Kissinger), drugi so trdili, da bi to po čamberlajnsko vodilo do vse širših teženj Ruske federacije, da vzpostavi ruski mir, ki z mirom, kot ga razumemo v Evropi in smo mu Slovenci zavezani z ustavo, nima nujno povezave.
Danes, ko se z ekranov vsakodnevno vsipajo grozote dogodkov v Gazi in Izraelu (Ukrajina se je z naših ekranov skorajda umaknila, čeprav tam še vedno poteka krvava vojna!), se ponovno sprašujemo enako – kako zagotoviti mir v regiji, ki se že desetletja ne izvije iz bojnih spopadov.
Gre za desetletja uničenih življenj, pomanjkanja prihodnosti, dostojnega življenja, pravice do sožitja med soljudmi in narodi.
Posledice ruskega raketnega napada v ukrajinskem kraju Seldovo sredi prejšnjega tedna.
V teh desetletjih je zaradi pomanjkanja prihodnosti v tej regiji odšlo v svet kar nekaj ljudi, ki se ne bodo nikoli vrnili na domačo grudo. Nekaj jih je izgubilo svoje bližnje, drugi so izgubili svoje življenje, nekateri so izgubili svoje otroke, drugi starše, stare starše … Skratka … vse to so bile in so tragične usode.
Usode tistih, ki jim morda ni bilo dopuščeno, da bi v miru in svobodno gledali sončne žarke nad jeruzalemskim templjem, ali usode tistih, ki teh žarkov žal ne bodo nikoli več mogli videti.
Mir in Slovenija
Ključno vprašanje po vsem povedanem je, kaj mora v tej nori mednarodni skupnosti narediti Slovenija. Odgovor na to ni enostaven, a ga bom vseeno poskusil nakazati.
Ustava leta 1991 pravi, da Slovenija "pri zagotavljanju varnosti izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja". Toda ali to pomeni, da se moramo odpovedati vojski, kar včasih pozivajo določeni posamezniki v slovenski družbi? Bogvaruj!
Vojska je eden od temeljnih konstitutivnih elementov države, zato je že prav, da jo imamo. Sočasno pa moramo vedeti, da je v modernih časih naloga vojske poleg obrambe države tudi obramba svetovnega miru in varnosti. No, ne samo vojske. To je naloga tudi (ali predvsem) politike.
Da bomo odgovorni za lastno in tudi za širšo, mednarodno varnost, smo se zavezali tudi z vstopom v Evropsko unijo in zvezo Nato leta 2004. Zatorej je naša naloga, da tudi znotraj teh dveh integracij skrbimo za ustvarjanje in krepitev miru ter politiko miru in nenasilja.
A da bi vse to lahko naredili, potrebujemo najprej zavedanje, da smo s svojo samostojnostjo in mednarodnim priznanjem dobili v mednarodni skupnosti ne samo pravice, ampak tudi dolžnosti oziroma, kot rad sam poudarim študentom – več dolžnosti kot pravic.
Zato je čas, da resno premislimo, ali smo za ohranjanje politike miru in mir sam naredili dovolj. Naj torej začne vsak sam pri sebi z izpraševanjem vesti … Iskanje miru in borba zanj nista stvar politike, ampak stvar nas, naših življenj in naše prihodnosti. Seveda, če želimo, da bi naši otroci živeli v boljšem svetu. Saj si to želimo, mar ne?
Siolov kolumnist Boštjan Udovič.
