Boj proti terorizmu je vaja v ohranjanju živcev

Po pariškem napadu so se mnogi zmrdovali nad čustvenimi izrazi solidarnosti do Francije. Francoske zastave na facebooku, #PrayForParis in tako dalje, vse to je seveda kič, ki pa je imel podlago v pristni izkušnji, ki je mnogi, zlasti starejši, niso razumeli ...

Zdelo se jim je, da dogodki zadevajo neko daljno deželo, katere usoda nas pravzaprav ne zadeva. Prav je sicer, da človek globoko zavzdihne in zmaje z glavo nad tem, kam drvi ta svet, kaj več pa se niti ne spodobi. Saj veste: kaj pa otroci, ki umirajo v Afriki in to?

Protizahodni refleks

Ta miselnost se je ponovila v torek. Medtem ko so večje evropske javne televizije prekinile redno oddajanje, da bi poročale o napadu na našo skupno prestolnico, se RTV Slovenija ni pustila zmotiti in je nadaljevala predvajanje kuharskih nasvetov oz. tiste razvedrilne slaboumnosti, ki je bila pač na sporedu.

Pri nas obstaja neki nagonski protizahodni refleks, ki je deloma odraz skepse do nacionalizma velikih držav, večinoma pa izhaja iz samoupravne brezbrižnosti do vsega, kar se dogaja "tam zunaj" in nas neposredno ne zadeva.

Kar to pišmeuhovstvo spregleda, je, da nas veliko Slovencev, rojenih po letu 1980, s preostalimi evropskimi deželami čuti povezanost, ki je veliko bolj zasidrana v vsakdanji izkušnji, kot je to veljalo za starejše generacije.

Mnogi smo na študijskih izmenjavah in delovnih praksah po vsej Evropi stkali gosto mrežo osebnih vezi. Danes je, kot opozarja mladi filozof Miha Kosovel, nenavadno, če na kakšni malo večji zabavi ne srečamo vsaj enega para, kjer sta partnerja pripadnika različnih evropskih narodov.

Ko se nagonski odziv umakne ideološki pravovernosti

Kar se zgodi v Bruslju, Parizu ali Pragi, nas zadeva: ne le zato, ker marsikdo te prestolnice pozna bolje od sosednje vasi, temveč zato, ker imamo v njih dovolj prijateljev, da nam zastane dih, ko zaslišimo, da se je v njihovi bližini zgodilo nekaj strašnega. 

Zato smo že ob pariškem pokolu začutili, da smo na udaru tudi sami; na način, kot tega nismo začutili 11. septembra in ne začutimo, ko streli odjeknejo v Alžiru ali Kirkuku. To je povsem naravni občutek, ki priča o naši umeščenosti v svet in se ga ne smemo sramovati.

"Je suis itd." je bil nagonski odziv, ki ga je šele naknadno prekinila brutalnost ideološke pravovernosti, ki nas je skušala prepričati, da je naš instinkt napačen, saj ima Zahod veliko masla na glavi, poleg tega pa – saj veste – Afrika in to. 

Videl sem mnoge prijatelje, ki so po spontani reakciji hiteli odstranjevat francoske zastave s profilov družabnih omrežij, saj jih je politbiro Protiimperialistične fronte, ki sestankuje na straneh Mladine, opomnil, da "tovariši, to ni naš boj". In mnogi so, v konformizmu, v katerem je že Cankar prepoznal neusmiljenega despota duš, ki bivajo v senci Triglava, začeli papagajsko naštevati razloge, zakaj si Zahod pravzaprav zasluži, da ga dosežejo posledice lastne kolonialne preteklosti.

Cilj terorističnih napadov: panika, ki bo razrahljala vezi

Mislim, da se bo po torkovih napadih ta interpretacija težje uveljavila. Ni več mogoče reči, da gre za napad na zahodno velesilo. Zelo očitno gre za napad na evropski projekt. 

Ne le zato, ker je bil napaden sedež evropskih institucij, temveč zato, ker dinamika in brutalnost napadov ne puščata dvoma: cilj je ustvariti paniko, ki bo razrahljala vezi med evropskimi državami ter državljani različnih izvorov in prepričanj.

To je bilo sicer jasno že ob pariškem napadu. Teroristi so udarili natanko v četrti, kjer je v vse bolj fragmentirani francoski družbi mirno, plodovito sobivanje med Francozi različnih izvorov in veroizpovedi še vedno del vsakdana.

Danes so na udaru institucije in vrednote, ki to sobivanje omogočajo. Sovražnik je znan. Razrvani nihilizem, ki sovraži neveličastnost razsvetljenskega projekta – mir, svoboda, varnost, enakost pred zakonom, strpno usklajevanje interesov – in vidi v njegovem nasilnem propadu sredstvo gradnje nove kolektivne vizije.

V čem se v pogledu na muslimane razlikujeta ksenofob in levičar

Včeraj je vizija, iz katere se je napajal terorizem, izvirala iz dediščine evropske misli (anarhizem, fašizem, marksizem, nacionalizem), danes se hrani iz tuje tradicije. Prav zato mnogi menijo, da kritika radikalne ideologije, ki navdihuje islamistične teroriste, ni v naši pristojnosti; da je to tako rekoč družinska zadeva, ki naj jo rešijo muslimani med sabo.

Ta refleks je deloma razumljiv: neučinkovito in smešno je kritizirati ideologijo, ki je ne razumeš, in gibanja, katerih notranje motivacije ne poznaš. Toda to ne more biti izgovor, da se zatekamo v varne klišeje, po katerih so za vse krivi ekonomski razlogi in socialna izključenost.

Liberalci in levičarji, ki zavračajo kritiko radikalnega islamizma, delajo podobno napako kot ksenofobi, ki muslimane izločajo iz evropskega občestva. Ksenofob muslimane obravnava kot rakave celice, ki bodo zadušile zdravo tkivo evropskega človeka. Levičar jih vidi kot nebogljene otroke, nesposobne resnega razmišljanja, zato potrebujejo zaščito varuhov multikulturnega reda.

Islamistična ideologija je problem, ki ga ni mogoče zvesti na socialne pogoje

Ob januarskih spolnih napadih v Nemčiji smo videli oboje: na eni strani vročično histerijo, o kateri bi lahko Freud marsikaj povedal. Na drugi pokroviteljstvo, kakor da storilci ne bi bili odrasli ljudje, temveč najstniki z Downovim sindromom, ki jim je treba potrpežljivo razložiti, da ne smejo otipavati punčk, in jih hkrati zaščititi pred hudobnim šikaniranjem vrstnikov, ki ne razumejo, "da so pač posebni".

Realnost pa je, da je radikalni islamizem resen problem. Seveda je tesno povezan s problemom kriminala, urbane degradacije, družinskih in čustvenih povezav z območji, kjer divja vojna. Vse to je res, a že dejstvo, da večina teroristov prihaja iz srednjega sloja in ne iz zloglasnih banlieujev, priča, da je islamistična ideologija samostojen problem, ki ga ni mogoče zvesti na socialne pogoje, ki jih izkorišča za svoje širjenje.

Vrtičkarstvo in skrivanje ključnih podatkov o sosedah

Belgijske oblasti so na to opozarjale že dolgo. Belgija je bila prva država, ki je leta 2013 opozorila na problem prostovoljcev, ki se vračajo s sirskih bojišč, in terjala koordinirano evropsko ukrepanje proti širjenju islamističnih skupin. 

Opozorila so ostala neuslišana. Vojna v Siriji ni vzbudila posebne pozornosti, dokler niso začele padati glave zahodnih talcev. Toda še vedno se je zdelo, da se to dogaja v daljni galaksiji in ne tik pred našimi vrati.

Še lansko poletje, ko so posledice bližnjevzhodne krize postale akutne, se je nadaljevalo vrtičkarsko ukrepanje evropskih držav. To je bilo očitno v šokantni neusklajenosti glede problema pribežnikov, strokovnjaki pa so opozarjali, da se enak pojav odslikava na ravni obveščevalnih služb, kjer so posamezne države skrbno skrivale podatke ključnega pomena za varnost sosed.

Le sloga lahko zavaruje evropski projekt

Večina držav EU se je pri spoprijemanju s krizo zatekla v utečene okvire nacionalnega interesa. To velja za Francijo, ki se je odločila, da bo novembrski napad razumela kot oskrunitev svoje grandeur, na katero mora odgovoriti z vsem arzenalom lastne suverenosti. In to velja za države na periferiji, z našimi ograjami in petelinjenjem v ritmu patriotske koreografije 19. stoletja.

Toda pričakovanje, da bomo zapletene težave, ki izhajajo iz bližine nestabilnega sosedstva, lahko rešili z vrnitvijo k Evropi treh ducatov ločenih nacionalnih politik, je jalovo. Gre za iluzijo, od katere se je pametno čim prej posloviti. Le sloga lahko zavaruje evropski projekt.

To ne pomeni le koordinirane varnostne politike, temveč tudi usklajenost na zunanjepolitičnem področju, kjer je EU predolgo dopuščala, da države s skominami regionalnih velesil, kot sta Turčija in Savdska Arabija, ustvarjajo kaos za svoje malenkostne interese. Da o ruski igri, pred katero je EU povsem spustila hlače, niti ne govorimo. 

Teroristi se seveda teh šibkosti še kako zavedajo. Njihovi napadi so odlično tempirani. Prihajajo v trenutku, ko bi se morale države EU poenotiti glede pribežniške krize, njihovi volivci pa se v strahu pred nejasno prihodnostjo, podobno kot na drugi strani Atlantika, zatekajo v recepte preteklosti.

Boj proti terorizmu: vaja v ohranjanju živcev

V tem scenariju se je dobro zavedati, kaj je strategija islamističnega terorizma: pospešiti paralizo evropskega odločanja, spreti države članice, poglobiti nazorske razlike med državljani, okrepiti čustva proti muslimanom in jih potisniti v naročje ključarjev njihovih getov ter tako ustvarjeno ozračje zaprtih skupnosti izkoristiti za nadaljnjo radikalizacijo.

Napadi, usmerjeni k tem ciljem, se bodo nadaljevali in se najbrž še stopnjevali. Ko razmišljamo, kako se odzvati nanje, se velja spomniti, zakaj se terorizmu reče "taktika asimetrične vojne". Asimetrija pomeni, da je eden od nasprotnikov šibkejši. Njegov uspeh je odvisen od tega, ali bo močnejšega dovolj prestrašil, da bo začel delati napake.

Boj proti terorizmu je zato vaja v ohranjanju živcev. 

Ne smemo popuščati histeriji in hitrim sodbam. Ne dovolimo, da se med nas naseli kulturo sovraštva in sumničenja. Ne dovolimo, da terorizem islamističnih fanatikov odloča o evropski politiki.

Z drugimi besedami: ne dovolimo, da Evropa zbledi kot institucionalna realnost in kot vrednota v naših srcih.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.