Ponedeljek, 8. 8. 2011, 10.42
8 let, 10 mesecev
Barack Obama in demokrati
Nekateri so začeli resno razmišljati o Hillary Clinton in njenih možnostih. Drugi so prepričani, da je prišel čas za tretjo stranko, ki bo za spremembo zastopala politični program levice. Jedro težave je potemtakem v tem, da ostaja v aktualni ameriški politiki prostor levice tako rekoč prazen. Najbolj zanimivo pri tej zgodbi je to, da ko sta se na internih demokratskih volitvah pomerila Clintonova in Obama, je bil eden od glavnih ugovorov proti njej ta, da je preveč desno usmerjena, se pravi, da je politično preblizu republikancem. Obama je v tistem času veljal za edino pravo zagotovilo za resnične spremembe. Danes je vsakomur jasno, da so bile tovrstne ocene povsem napačne. Poleg tega Obama ni razočaral le svojih volivcev, ampak v bistvu cel svet. Človek je prejel Nobelovo nagrado za mir, čeprav ni na tem področju napravil praktično nobenega omembe vrednega koraka naprej od svojega predhodnika. Zdi se, da so želje številnim ljudem preveč zameglile trezno presojo.
Treznejši so sicer že ob njegovi izvolitvi opozarjali, da so pričakovanja ljudi prevelika. (Mimogrede: glede tega je bil med bolj lucidnimi ravno Janez Janša.) Dobro, to je vsekakor treba vedno vzeti v zakup. Nekatere stvari je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov mogoče uresničiti, drugih pač ne. Dejstvo je, da bi Obama brez dvoma lahko reguliral bančni sistem – s predpostavko, da bi to hotel. V tistih dneh, ko je nastopil svoj mandat, je bil bes množic že sam po sebi zadosten argument za kaj takega. Toda eden od njegovih prvih korakov je bil ta, da je na mesto finančnega ministra postavil Timothyja Geithnerja, človeka z Wall Streeta. S tem je dovolj jasno pokazal, kako resno je mislil s spremembami. Zadnje dramatično povišanje javnega dolga se v tej luči kaže kot povsem dosledno nadaljevanje te logike.
Omenjeni pozivi nekaterih razočaranih demokratov, naj se Clintonova še enkrat pomeri z Obamo, čeprav so še tako smiselni, najbrž niso povsem resni. Vprašanje tudi je, koliko bi bila ona za kaj takega sploh zainteresirana. Prav tako v tem trenutku ni nekih znamenj o formiranju tretje stranke. V takšnem položaju bi večina bolj levičarsko usmerjenih volivcev verjetno podprla Obamo, če ne zaradi drugega, potem zaradi strahu pred podivjanimi čajankarji. Kljub temu je njihovo razočaranje nekaj, nad čimer bi se morali v demokratski stranki resno zamisliti.
Obstaja pa še en argument, zakaj si v demokratski stranki ne bodo upali rušiti Obame, in ta se nanaša na barvo kože. Temnopolti Američani spadajo tradicionalno med najzvestejše volivce demokratov – približno 90 % jih voli zanje. Rušenje Obame bi lahko razumeli tudi v takem kočljivem kontekstu, kar bi utegnilo imeti na koncu tako negativne posledice, da bi jih bilo treba odpravljati še desetletja. Skratka, kar se tiče opredeljenih, Obama, kot kaže, nima razlogov za kakšen večji strah.
Obamo je lahko upravičeno strah edino pomanjkanja navdušenja in posledično odziva pri strankarsko bolj neopredeljenih volivcih. V preteklosti je bilo že večkrat rečeno, da ga bodo ti ocenjevali zlasti po gospodarskem stanju v državi, po brezposelnosti in življenjskem standardu. V tem pogledu bo težko pokazal kaj oprijemljivega. Kažejo se tudi prva znamenja, da je bilo gospodarsko okrevanje bolj kot kaj drugega optična prevara. (Tukaj pa je bil izjemno luciden Borut Pahor.) Vse skupaj očitno ne bo tako preprosto, ko se je še pred kratkim zdelo.