Arhitekturni simbol Slovenije

V enem od Petrovićevih filmov je prizor, kjer vaščani stavkajo in zahtevajo svoje letališče, češ, vsaka vas ga že ima, naša bi ga tudi. Ja, to so bila sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, letališča so rasla iz polj in še danes se marsikatero mesto ubada z vprašanjem, kaj naj z njim počne. Kako je lahko ideja o lastnem letališču nenadoma vzniknila po celotni Jugoslaviji, oblast je dala denar, arhitekti so risali, gradbeniki pa zidali? Duh časa, porečete, mi pa si pobliže poglejmo tista leta. Železni primež komunizma je popuščal, meje so se odprle, tuji krediti pritekali, standard se je dvignil – in hop, mar ni najbolj naravna ideja o potovanju, o svetu, ki se nam je razprl? Odleteli bomo ven, na prostost, nujno torej rabimo letališče! In smo jih dobili obilo. Trdim, da lahko duh časa določimo po najbolj priljubljeni gradnji, ki se v danem trenutku zdi vsem, naročnikom in izvajalcem, samoumevna. Po nečem, kar mora pa res imeti vsaka vas, sicer gremo protestirat, kot tisti Petrovićevi vaščani. Katera gradnja naj bi bila ta simbol trenutne Slovenije?

Najprej sem pomislil na bloke – se opravičujem, sedaj so to vile, dvori, kristali; ampak če jih pogledate in jim v mislih snamete nalepljene kvadrate živih barv, ostanejo tisti sivi socialistični bloki. Mar si tako ne predstavljamo kapitalizma? Isto kot socializem, kar zadeva delo in socialno varnost, le pokrito z bleščečimi ploščami nakupovanja in potrošništva?

Kot sem že zapisal, je za majhne narode običajno, da sovražijo spremembe, kajti te jih lahko uničijo. Hkrati pa narodi pod tujo oblastjo zelo veliko jamrajo, da okupator slučajno ne bi mislil, kako uživajo namesto garajo – kombinacija obojega je zmedla marsikaterega slovenskega reformatorja. Mislil je, da ljudstvo resnično trpi in si želi sprememb! Kje pa, nikoli! Stavke pri nas niso boji za spremembe, marveč za ohranjanje nepremičnosti. Najeti svetovalci pišejo strateške študije le zato, da potem najamemo naslednje svetovalce in se s tem izognemo izvedbi. Vsaka reforma mora že vsebovati obljubo, da ne bo uresničena. Tole seveda zveni kot bebav stavek, a spomnite se Gurs-a in popisovanja nepremičnin. Po njihovi oceni naj bi prva faza stala 4,75 milijona evrov, brali pa smo zelo različne ocene dodatnih stroškov, skupaj tudi 16 milijonov. Kakorkoli, pomislite, kaj je bil udaren slogan projekta: "Ničesar ne bomo spremenili! Obdavčitev bo enaka!" Zastavil bom za Slovenijo čisto nepojmljivo vprašanje, primite se za stol: "Zakaj pa naj bi vam dali težke milijone davkoplačevalskega denarja, če se ne bo nič spremenilo?" Država, v kateri lahko drag projekt poženemo le z obljubo, da bo vse isto, kot če ga ne bi pognali, se očitno prav paranoično boji sprememb.

Zato vas ne sme presenetiti, da vas bo tudi v najbolj zakotni vasi čakal nov gradbeni simbol, ki ga je uresničil čisto vsak župan, ker se je vsem zdel odlična ideja: gre seveda za krožišče, torej krožno cesto. Naredili so jih vseh vrst, tudi za kolesarje, pa semaforizirane, a vsi imajo tisto značilnost, ki je v tem trenutku duhu Slovenije najljubša: po njem se lahko neprestano vozite, a se nikamor zares ne premaknete.